Stavka policistov: Good cops, bad cops po Cerarjevo

Če je stavka policistov res sramota, potem nekoga v tej deželi mora biti sram. Toda koga? Policiste, ki poskušajo normalizirati izkrivljen odnos do njih? Ali pristojno ministrico, katere javni nastopi zvenijo kot drdranje vlakov, brez čustev, popolnoma administrativno, s temperaturo severnega vetra na Grenlandiji?

Morda pa predsednika vlade, ki je prvič v svojem mandatu nepričakovano dvignil glas zaradi policistov? Pa je imel pred tem že toliko primernejših priložnosti. Ne samo dvigniti glas, ampak tudi udariti po mizi.

Sram naj bo Cerarja, ne Policijo

To, da imajo naši policisti najbolj bedne plače v Evropi, je sramota. To, da jim država ne plačuje nadur, je sramota. Da nedeljsko in dežurno delo nista vredna počenega groša, je sramota. Pa ne samo delo policistov, temveč tudi medicinskih sester in še čigavo. 

Sramota je, da je predsednik vlade stavko policistov označil za nacionalno in celo mednarodno sramoto samo dan po tem, ko so policisti izgorevali na naši meji in se soočali z izzivi, za katere jih nihče — roko na srce — ni niti dobro pripravil.

Sramota je, da večtedensko delo stotin policistov na naših mejah in delo z migranti primerjamo s pomočjo njihovih maloštevilnih kolegov policistov iz tujine. To je za naše policiste neutemeljeno, ponižujoče in neupravičeno poveličevanje tuje pomoči. V EU zavezništvu se pomoč deli, ne pa izrablja za nedostojne primerjave.

Cerar konvertit

Sramota je tudi radikalno spreobračanje stališč našega premiera. Z nekaj kliki je postalo jasno, kaj si je v preteklosti, ko še ni bil predsednik vlade, mislil o policistih. To razkriva njegov dvojni obraz. Takrat je o njih mislil vse najboljše in je zagovarjal njihov boj za plačne in druge pravice. Takole piše:

“Na splošno se lahko na policijo, tožilstvo in sodstvo politično (če se omejim le na politično dimenzijo) nedopustno vpliva neposredno ali posredno. […] Za nedopusten posreden vpliv pa gre na splošno takrat, kadar politična oblast z neustrezno zakonodajo ali z neustrezno finančno, zaposlitveno in drugačno politiko onemogoči učinkovito delovanje policije, tožilstva in sodstva.”

Tako je pisal prof. dr. Miro Cerar v kolumni v reviji Ius-Info pred tremi leti. Zapis je popolno nasprotje tega, kar policistom sporoča danes kot premier, zato vliva novo nezaupanje v njegovo ravnanje.

Baričič

Imamo še druge sramote, ki bi jih morala nositi vlada, pa se jih otresa kot moker pes, ko pride iz vode.

Nacionalna sramota je bil izbor v.d. direktorja kliničnega centra. Še dobro, da je po sramotnem govoru o “solidni plački” v javni službi sam odstopil.

Sramota je, da ga je ministrica za zdravje zagovarjala do zadnjega — čeprav je vsa Slovenija v njem videla ošabnega, arogantnega, vase zagledanega, s koruptivnimi dejanji obremenjenega človeka brez vsake empatije, a z veliko mero komunikacijske nespretnosti. Za največji dosežek svojega vedejevstva ima uvedbo štempljanja delovne prisotnosti za vse zaposlene v ljubljanskem UKC. Sramota!

Brez strahu pred pisanjem

Sramota je kadrovanje ljudi na ključne pozicije upravljalcev državnega premoženja, ki so moralno sporni in vpleteni v posle, ki so povzročili škodo tej isti državi in davkoplačevalcem.

Sramotno in neprimerno nasploh je presedanje povsem nesposobnih ljudi z javnega stolčka na stolček.

Naj dodam k temu še en zapis našega predsednika vlade iz preteklosti pred dobrima dvema letoma:

“Poleg nekaterih omenjenih strahov moramo zato premagati strah tudi pred tistimi med nami, ki so nas v zadnjih dveh desetletjih tako nesramno okradli in z drugimi sramotnimi ravnanji nacionalno ponižali. Tem ljudem je treba jasno povedati, da jim ni mesta v vodilnih družbenih sferah in da si lahko svoje duše olajšajo tako, da v prihodnje naredijo tudi kaj resnično dobrega v korist družbe.”

Ob tem si lahko mislite, kar hočete — samo primerjajte današnja dejanja vlade in takratno mnenje bodočega premiera.

Tožilci, zakonodaja

Sramota so naši tožilci, ki niti enega tajkunskega ali drugače razvpitega primera — razen Hilde in Šrota — ne bodo pripeljali do konca. Le kako bodo državljani začutili, da obstaja nekaj takega kot pravica in enakost za vse?

Iskrene čestitke pa si zaslužijo odvetniki obdolženih in obtoženih.

Sramota je tudi naša zakonodaja, ki zaradi luknjastih, preozkih, neživljenjskih opredelitev odpira stare in nove rane sama sebi, predvsem pa državljanom. Javni natečaji in referendumi danes ne, jutri ja. Ena sodišča tako, druga drugače. Razvlečeni postopki v osebnih in gospodarskih zgodbah so sramota naše zakonodaje.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 21. novembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom S-R-A-M-O-T-A!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.