Frédéric Beigbeder: Oona & Salinger [odlomek iz knjige]

Objavljamo odlomek iz novega romana Frédérica Beigbedera, ki je v slovenskem prevodu pravkar izšel pri založbi Chiara.

Leta 1940 pisatelj začetnik po imenu Jerry — J. D. (Jerome David) — Salinger, star 21 let, v New Yorku sreča petnajstletno Oono O’Neill, hčerko največjega ameriškega dramatika. Idila se je v resnici začela šele naslednje poletje, nekaj mesecev pred napadom na Pearl Harbor. Naslednje leto Salingerja vpokličejo v vojsko in se gre borit v Evropo, Oona pa poskušat srečo v Hollywood. Leta 1943 se Oona poroči s Charliejem Chaplinom, leta 1950 pa izide znameniti Salingerjev roman Varuh v rži. Toda romanca med Oono in Jerryjem je ostala fascinantna. Tudi za Beigbedera, ki za roman sam pravi:

“Ta knjiga je čista fakcija [facts/fiction, op. Fp.]. Vse je strogo natančno: osebe so resnične, kraji obstajajo (ali so obstajali), dejstva so verodostojna in vse datume je mogoče preveriti v biografijah ali zgodovinskih priročnikih. Drugo je domišljijsko — in za to svetoskrunstvo prosim otroke, vnuke in pravnuke svojih junakov, naj mi oprostijo vsiljivost.”

Odlomek tudi napoveduje obisk avtorja romanov 2.999 SIT, Windows on the World in Ljubezen traja tri leta, ki so že bili prevedeni v slovenščino, na Slovenskem knjižnem sejmu (Cankarjev dom, 25.–29.11.2015).

Beigbeder bo v petek, 27.11. ob 18:00 gost Debatne kavarne v prvem preddverju. Z njim se bo pogovarjala Vesna Milek o “skritih in zakritih čarih francoske prestolnice, znanih Parižankah in Parižanih ter o knjigah, ki govorijo o Parizu”. V soboto, 28.11. ob 18:00 pa ga bo “enfant terribla” (pri 50) v Klubu CD moderirala Mimi Podkrižnik. Beigbeder se 31. SKS udeležuje v francoskem paketu avtorjev — filozof Jacques Rancière, esejist Pascal Bruckner in on —, povabljenih v okviru Fokusa: Francija, letos prvič na programu osrednje slovenske založniško-knjigotrške prireditve.

7. poglavje: Premlada zate

“Ob hitlerjanskem pozdravu z dvignjeno desnico in dlanjo (obrnjeno) navzgor me prime, da bi nanjo postavil pladenj umazane posode.” — Charlie Chaplin

Poglejmo, kaj je J. D. Salinger zapisal v pismu, ki je prišlo v javnost, ko se je začela tožba proti njegovemu prvemu življenjepiscu Ianu Hamiltonu: “Predstavljam si ju ob večerih doma. Chaplin je sključen, siv in gol, na predalniku, z nogami binglja okoli svoje bambusove palice kot crknjena podgana. Oona v modrozeleni obleki noro ploska iz kopalnice. Agnes hodi v kopalkah od enega do drugega z dvema koktejloma. Objesten sem, ampak žal ne morem drugače. Žal mi je za Oono tako mladega in očarljivega obraza.” [Salinger proti založbi Random House, Prizivno sodišče ZDA, 2. okrožje, št. 86-7957, 29. januar 1987.]

Chaplinu očita to, kar bo počel vse svoje življenje. To je zadnjič, da je Jerry zaljubljen v žensko svojih let.

V svoji knjigi My Autobiography se Charlie Chaplin spominja svojega okusa za mlade ženske: “Zelo mlada ženska je kombinacija mladega dekleta z materinskim čutom in prve ljubezni. Z leti mlado dekle postane gospodinja ali dama. Mlado dekle pooseblja vse, kar je najlepšega in najboljšega.”

Ne razumem, čemu zreli moški, ki jih privlači sveže meso, spravljajo nekatere osebe v osuplost, ko je to vendar idealen par, ki ga Platon poveličuje v Simpoziju in Gorgiji. Ljudje mislijo, da stare pohotneže privlačijo čvrste prsi ali vitka stegna, medtem ko je tisto, kar jih najbolj vznemirja, dobrota (ki ni nezdružljiva s čvrstimi prsmi in vitkimi stegni). Droga izprijenih dedkov je milina, ki jo morajo preoblikovati. Moški potrebuje občutek pomembnosti, odkar se ga je ženska osvobodila.

Seznam

Zabaval sem se, ko sem sestavljal seznam slavnih parov z velikim razkorakom v starosti:

• Hugh Hefner in Crystal Harris (60 let razlike)
• Johann Wolfgang von Goethe in Ulrike von Levetzow (55 let razlike)
• J. D. Salinger in Colleen O’Neill, bolničarka z enakim priimkom kot Oona, s katero se je poročil leta 1988 (50 let razlike)
• Georges Clemenceau in Marguerite Baldensperger (42 let razlike)
• Liberace in njegov šofer Scott Thorson (40 let razlike)
• Pablo Picasso in Françoise Gilot (40 let razlike)
• Jorge Luis Borges in Maria Kodama (38 let razlike)
• Mohamed in njegova tretja žena Ajša (od 30 do 40 let razlike, kot pravijo zgodovinarji; ko jo je prvič videl, se je igrala s punčko)
• slikar Rubens in Hélène Fourment (37 let razlike; ko se je leta 1630 poročil z njo, je bila stara šestnajst on pa triinpetdeset let)
• Charlie Chaplin in Oona O’Neill (36 let razlike)
• Woody Allen in Soon-Yi Previn (34 let razlike)
• John Casablancas in Aline Wermelinger (34 let razlike)
• Bill Murray in Scarlett Johansson v Izgubljeno s prevodom (34 let razlike)
• Roman Polanski in Emmanuelle Seigner (33 let razlike)
• Johnny Hallyday in Laeticia Boudou (32 let razlike)
• Witold Gombrowicz in Rita (31 let razlike)
• Colette in Bertrand de Jouvenel (30 let razlike)
• Frank Sinatra in Mia Farrow (30 let razlike)
• Nicholas Ray in Natalie Wood (27 let razlike)
• Paul Nizon in Odile (26 let razlike)
• Humphrey Bogart in Lauren Bacall (25 let razlike)
• Charles Bukowski in Linda Lee (25 let razlike)
• Humbert Humbert in Dolores Haze, imenovana Lolita (25 let razlike)
• Romain Gary in Jean Seberg (24 let razlike)
• Adolf Hitler in Eva Braun (23 let razlike)
• Bret Easton Ellis in Todd Schultz (23 let razlike)
• Alfred Stieglitz in Georgia O’Keeffe (23 let razlike)
• Johnny Depp in Amber Heard (23 let razlike)
• Pierre Abélard in Eloiza (22 let razlike)
• Peter Bogdanovich in Dorothy Stratten (21 let razlike)
• Guy Schoeller in Françoise Sagan (20 let razlike)
• Serge Gainsbourg in Jane Birkin (18 let razlike)

Ko sem vprašal Paula Nizona, zakaj nas privlačijo mlajše osebe, je premislil, preden mi je odgovoril. “Dva razloga sta,” mi je rekel: “Koža in vrnitev pomladi.”

Ameriški tisk je udrihal po Charliju Chaplinu in ga obravnaval kot Sinjebradca. Sicer pa je le malo manjkalo, da bi svoj prvi povojni film, Gospod Verdoux (1947), naslovil Sinjebradec. Film je bil strašna polomija pri gledalcih in kritikih.

Danes imajo vsi igralci nad 50 let “mladoletne” žene.

Argumenti

Najbolj razširjene utemeljitve, ki govorijo proti več kot dvajsetletni razliki:

• on/ona ima raje majhno ritko kot velik IQ;
• mladenič/mladenka je prostitut/cipa in jo/ga bo zapustil/ zapustila zaradi druge bolj bogate/drugega bolj bogatega;
• on/ona ne dovoli, da se mu/ji ugovarja, on/ona hoče igrati pigmaliona in izoblikovati bitje po svoji zamisli.

Ovrzimo te tri utemeljitve, lepo vas prosim:

• majhna ritka in visok I.Q. sta povsem združljiva tako kot starost in neumnost;
• ne, če je mlada oseba že bogata in privlačnega videza (takrat je neskončno močnejša kot njen tako imenovani dobrotnik);
• tretja utemeljitev je neizpodbitna, to je srž tega težavnega vprašanja.

Oona O’Neill Chaplin se je v intervuju za Daily Herald temi izmikala: “Moja varnost in ravnovesje s Charlijem ne izhajata iz njegovega bogastva, temveč prav iz razlike v starosti. Samo mlade ženske, ki so se poročile z zrelimi moškimi, vedo, kaj hočem s tem povedati. […] Charlie made me mature and I keep him young.”

“Mladih žensk, ki so se poročile z zrelimi moškimi” ne smem pozabiti vprašati: ali jih razen materialnega udobja res pomirja umirjenost, duševni mir starcev? Ali pa dejstvo, da so že končali svojo poklicno nalogo na tem svetu, spali z vsemi ženskami, že pogasili svojo žejo? Zrel moški naj bi bil moder budist, zvest, potešen in pomirjujoč?

Bullshit. Veliko bolj preprosto je: zrel moški izbere mlado žensko, ker mu bo vse do bridkega konca zagotovo vzelo dih vsakokrat, ko jo bo videl priti iz kopalnice. Mlada ženska pa je srečna, da jo tako občuduje, zlasti kadar ima težave z očetom. V 21. stoletju je neskončna množica deklet brez očeta kot topla greda, iz katere do sitega črpajo stari odvratneži.

Razlage za skrivnostno privlačnost, ki jo čutijo do zrelih moških, ni treba iskati prav daleč: pri nekaterih mladih ženskah ljubezen preprosto pomeni, da najdejo moškega, ki bo sposoben nadomestiti očeta. Mladi fantje mladih deklet ne občudujejo dovolj. Dvajsetletniki morajo uresničiti preveč načrtov, da bi se ukvarjali z žensko. Oona se je zaljubila v Chaplina, ker je svoje želje po uveljavljanju že uresničil; Chaplin se je zaljubil v Oono, ker je imela življenje pred seboj. Sicer pa so bili vsi njegovi filmi od njunega srečanja naprej slabi, tako zelo ga je preplavila sreča.

Prehod v zvočni film mu ni nikoli res uspel: v Kralju v New Yorku kot v Odrskih lučeh in Gospodu Verdouxu pretirava, ima samogovore, drži silne solzave govore, pri tem pa namerno poudarja svoj angleški naglas, da izziva ameriška ušesa.

Ko je Chaplin leta 1910 debitiral, je bil film komično razvedrilo, nekoliko podobno čarovniškemu triku ali cirkuški točki. Trideset let pozneje je obvladal najbolj mogočno umetnost vseh časov. Iz klovna je postal zvezdnik: to mu je v 20. in 30. letih seveda stopilo v glavo, zdaj pa se je prizemljil. Staranje pomiri vsakogar, zlasti domišljavce, kajti ob bližajoči se smrti postanejo ponižni: našli so močnejšega od sebe.

V Grazielli Lamartine povzame vse z naslednjimi besedami: “Oh! Premlad moški ni sposoben ljubiti! Ne ve, kolikšna je cena ljubezni! Pravo srečo spozna šele potem, ko jo je bil izgubil! Več norega soka in lebdeče sence je v mladih rastlinah v gozdu; več ognja je v srcu starega hrasta. Prava ljubezen je zrel sadež življenja. Pri osemnajstih je ne poznamo, predstavljamo si jo. V naravi listje odpade, ko zraste sadež; morda je tako tudi v človeški naravi.”

Frédéric Beigbeder: Oona & Salinger. Prevedla Mojca Merc. Založba Chiara 2015. ISBN 978-961-93915-0-1 (trda vezava), 978-961-93915-1-8 (broširana), 251 strani; 31,90€/25,50€.