Naj mi bo ime Chloé. Saj je vseeno, kdo sem.
Pišem, ker je ceneje kot obiskovanje psihoterapevta — pa čeprav tudi njega vsake toliko obiščem. Ime mu je Franko. Njegovo ime se mi zdi tako simpatično, da bo to edino ime, ki v mojih zapisih ne bo izmišljeno. Imena in kraji v mojih zapisih bodo zaradi varovanja moje zasebnosti in zasebnosti oseb, o katerih pišem, namreč spremenjeni.
Pa saj je vseeno, kdo sem. Lahko sem vaša najboljša prijateljica, soseda, sodelavka, najljubša prodajalka čevljev, soplesalka ali znanka. Moje življenje se ne razlikuje bistveno od življenj drugih deklet, rojenih po osamosvojitvi. Rojena in vzgojena sem bila v kapitalističnem in demokratičnem okolju. Moja generacija nima neposrednih izkušenj s socialističnim sistemom, moramo se uresničiti v individualistično usmerjeni družbi.
Hvala. Prosim.
Vzgajali sta me dve ženski — mlada mamica in mlada babica. Čeprav sem osem let hodila v cerkev in k verouku, sem vse prej kot tradicionalno vzgojeno dekle. No, hvala in prosim že znam reči. Vem pa tudi to, da se moram kot ženska včasih pretvarjati, da z veseljem poprimem za gospodinjska opravila. Čeprav je to edina stvar, v kateri resnično ne najdem veselja.
Pred štirimi leti sem nehala obiskovati fakulteto, sem pa že v zadnjem semestru dobila delo na področju, za katerega sem se izobraževala. Počutim se privilegirano. Mladi danes nimajo služb, kaj šele služb, ki bi jih radi imeli. No, jaz pa zato še vedno nisem diplomirala, medtem ko oni so.
Biznis namesto otroka
Od 17. leta do lani sem imela resnega fanta. V sedmih letih sva bila povsod od Mount Everesta do nizozemske depresije. V upanju, da bodo rešili zvezo, imajo nekateri pari otroka, midva pa sva si v zadnjem letu omislila biznis. Posel je živ, midva pa se končno strinjava, da se o smislu življenja ne strinjava.
Zadnje leto je bilo najlepše v mojem življenju. Končno sem samo svoja. Zadovoljna sem s svojim življenjem, ničesar ne obžalujem, marsičesa se veselim. Verjamem v svobodo na vseh področjih, v srečo po lastnih merilih in v dobro v človeku.
Delam v povprečju po deset ur na dan. Skoraj vsak dan vstanem ob pol osmih, spijem kavo, pokadim cigareto ali dve, peljem psa ven in odtečem nekaj kilometrov. Če zjutraj dolgo spim, tečem pozneje, poleti običajno zvečer. Rada imam tudi druge športe, predvsem adrenalinske.
Čez vikend si rada privoščim pijačo, dve, tri. Brez slabe vesti pridem domov ob zgodnjih jutranjih urah, včasih pa šele zvečer ali naslednji dan. Imam najboljše prijateljice in prijatelje na svetu, čeprav mi grejo včasih na živce. Kot večina ljudi.
Včasih se mi zdi, da trezna težko prenašam ljudi.
Čas zase. Čas zame.
Zato si velikokrat vzamem čas zase. Recimo za pisanje.
Po dolgem in družabno živahnem poletju in produktivnem, večkrat zaljubljenem začetku jeseni rabim čas. Vsaj nekaj tednov. Za počitek, za dobro glasbo, za knjige, za nove filme, za čaj z medom in s piškoti, za tople nogavice in neobrite noge, za skuštrane lase in prevelike majice.
Predvsem pa za razmislek o tem, ali je mogoče živeti to, kar si. Delati to, kar te osrečuje. Postati to, kar si želiš. Dosegati to, kar si zadaš. Kariera, prijatelji, zabava, pes, dva psa, ti, on, otroci. Je mogoče imeti vse točno tako, kot si želiš?
Beležke neke generacije so kronološko neurejeni dnevniki, v katerih bom z bralci delila svoje izkušnje s spolnostjo, partnerskimi zvezami in prijateljstvom — in z njimi tudi pogled na svet, ki si ga počasi izoblikujem. So zapisi iz realnega življenja petindvajsetletnice, katere cilj je živeti izključno tako, kot si sama želi — in pri tem spoznati njega, ki je takšen kot ona.