Begunska kriza in islamski terorizem zahtevata odpoved levičarskim tabujem

Po petkovih pariških napadih ne bo več nič tako, kot je bilo — predvsem ne v Franciji, pa tudi ne v Evropi.

Mnogi levičarji in tudi zmerneži, apolitični in nepolitični privrženci klasične evropske multikulti tolerance do priseljencev svarijo, da islamskega terorizma ne smemo povezovati z imigracijo z Bližnjega Vzhoda in iz drugih muslimanskih držav. Opominjajo, da ljudje od tam bežijo ali se preseljujejo zaradi tistih, ki tukaj streljajo in podtikajo bombe, zato da jim nimamo kaj očitati.

Saj. Ampak to je ravno argument, da je to dvoje povezano. Beguncev in teroristov ne povezuje krivda. Povezuje jih to, da so eni in drugi tukaj. In to je resna situacija, pred katero ne moremo zapirati oči.

V Sloveniji, kjer problem kleša civilizacij vidimo bolj kot begunsko krizo kot pa realno, fizično grožnjo — ki je tam daleč v velemestih in ni naša stvar razen empatično —, pa še posebej hočemo biti več kot samo korektni in človeški do beguncev in delamo problem iz neke brezvezne ograje.

Žižek žaga levičarske tabuje

Slavoj Žižek piše v tekstu In the Wake of Paris Attacks the Left Must Embrace Its Radical Western Roots v reviji In These Times, da se mora levica znebiti svojih tabujev.

Žižek ima prav glede naslednjih zadev:

“Ni prostora za ‘globlje razumevanje’ teroristov ISIS (v tem smislu, da so njihova ‘odurna dejanja vendarle samo reakcija na brutalne evropske intervencije’. Razumeti jih je treba kot to, kar so: islamsko-fašistična protiutež evropskega protipriseljenskega rasizma. Oba sta samo dve plati iste medalje.”

“Obvladovanje begunske krize pomeni prelom z levičarskimi tabuji.”

“Treba je recimo omejiti pravico do ‘svobode gibanja’ — že zato, ker med begunci ne obstaja. Njihova svoboda gibanja je odvisna od njihove situacije.”

“Naslednji tabu, ki ga moramo premagati, je enačenje kakršnihkoli referenc na evropsko emancipatorno dediščino s kulturnim imperializmom in rasizmom. Kljub (delni) odgovornosti Evrope za situacijo, iz katere begunci bežijo, je prišel čas za opustitev levičarske mantre o kritiki evrocentrizma.”

“Naslednji tabu, od katerega bi se morali posloviti, je ta, da je vsaka kritika muslimanskih pravic že primer ‘islamofobije’. Dovolj je tega patološkega strahu mnogih zahodnih liberalnih levičarjev, da bodo obtoženi islamofobije. Tako so recimo obtožili Salmana Rushdieja, da je po nepotrebnem izzval muslimane in bil s tem (vsaj delno) odgovoren za fatvo, ki je bila nad njim izrečena.”

La nouvelle détente

Deset let je minilo od škandala s karikaturami Mohameda v danskem Jyllands-Postnu. Pol Evrope se je takrat tako rekoč opravičevalo fanatičnim fundamentalistom na Bližnjem Vzhodu, ki so v znak protesta proti evropski “blasfemiji”, “nespoštovanju” muslimanske vere zažigali zahodnjaške zastave. Kaj takega! Po nepotrebnem smo omenjali in risali preroka!

Tudi grozljivost pokola v uredništvu Charlie Hebdoja letos januarja ni popolnoma utišala angelov varuhov evropskega razumevanja militantnega islama.

Če morajo popustiti levičarji, morajo tudi desničarji. Ali lahko pride do popuščanja napetosti? Ali lahko Evropo reši nova détente? Je to sploh možno?

Primer FN

Na francoskih predsedniških volitvah leta 2002 sta se v drugem krogu pomerila Jacques Chirac in Jean-Marie Le Pen. V prvem krogu prvouvrščeni Chirac je dobil blizu 20% glasov, Le Pen pa je s presenetljivimi 17% povozil favoriziranega, a dolgočasnega socialističnega dinozavra Lionela Jospina z malo več kot 16%.

Toda pred drugim krogom se je francoska levica — ob izdatni moralni in medijski pomoči evropskih ljubiteljev salonov in kaviarja — zbudila, uprizorila nekaj anti-le-penovskih ljudskih vstaj in škripaje z zobmi masovno volila dolgočasnega konservativnega dinozavra Chiraca: ta je dva tedna pozneje dobil čez 82% glasov, Le Pen pa samo za manj kot odstotek več kot v prvem.

Le Penova morebitna zmaga — ki sicer ni bila zelo verjetna — bi bila za Francoze bolj nepredstavljiva kot dandanes Trumpova v ZDA. Predvsem seveda zaradi njegove protipriseljenske politike. Za levičarje bi to bil konec sveta.

Današnja predsednica Narodne fronte Marine Le Pen je bolj prefinjena. Vsaj danes: po Charlie Hebdoju se še nekako ni znala identificirati z ljudskim žalovanjem in je prozorno nabirala točke za FN, toda po 13. novembru je njena retorika precej drugačna. Ali je to že ta détente? Ni ostalo neopaženo, da sta predsednik Hollande in premier Valls ob razglasitvi izrednih razmer upoštevala tudi nekatere njene predloge.

Pozabimo zdaj na vse

Kaj bo zdaj — ali kaj naj zdaj — s strankami, kakršne so francoska Front national, britanska UKIP (United Kingdom Independence Party), belgijski Vlaams blok, madžarski Fidesz, nizozemska PVV itd., da ne omenjam gibanj kot Pegida?

Lahko je njim zdaj govoriti, češ, saj smo vam rekli. Vedno so se gibali na meji rasizma in jo kdaj tudi prestopali. Ampak če so zdaj dokazali, da so imeli do neke mere prav in da bi lahko bili protiutež lahkomiselnemu, socialnemu kozmopolitizmu, potem naj se zdaj spravijo v koalicijo z reformiranimi levičarji. To zdaj zahteva situacija od enih in drugih.

Zato tudi zdaj ni čas za pogrevanje ameriške hegemonije, njihovih intervencij od Čila, Paname, Iraka, britanskega, francoskega, nizozemskega kolonializma, sovjetskega ali ruskega pravičništva, zgodovinskih komplikacij in manipulacij s sionizmom, Arabske pomladi itd. Kaj je bilo, je bilo. Historia magistra vitae est, ampak pozabimo zdaj na vse — vsaj začasno ali vsaj kot argument v zvezi z bojem proti terorizmu —, kar “smo” storili Palestincem, Afganistancem, Egipčanom, Libijcem, Alžircem, Maročanom in drugim večinoma, če že ne praviloma muslimanskim narodom in državam.