Pariški masaker in strah pred sočutjem

Ko so se po petkovih pariških pokolih na socialnih omrežjih pojavili slogani in hashtagi “Je suis Paris”, “Je suis un Parisien” ali “Pray for Paris”, je hitro prišlo do odpora, ki ga zaznamuje čisto zanikanje. Recimo: “Don’t Pray For Paris. Reject Religious Extremism.”

Zakaj nismo vsi Charlie? Zakaj nismo vsi Parižani? Odkod uspeh dvoma v pravilnost sočutja? Ali ga ne smemo kar tako izrekati oz. sploh čutiti do pokojnih, tragično pobitih? Odkod ta skepsa — če je morda v tem finesa —, do načinov manifestiranja empatije, solidarnosti?

Je (ne) suis (pas) Charlie

Nekaj podobnega se je dogajalo že v času januarskega krvavega napada na uredništvo Charlie Hebdo. Takratno pietetno geslo “Je suis Charlie” je bilo hitro konvertirano v nasprotje, v “Je ne suis pas Charlie”. Kako se je to zgodilo v Sloveniji, sem dokaj natančno pribeležil.

Takrat so nekateri protestirali, ker da geslo odobrava svobodo govora tam, kjer je ne bi smelo. Kar se jim je zdelo neumno.

Spet drugi so bili proti solidarizaciji skozi to geslo, češ, da ne predstavlja pravega in resnega novinarstva. V osnovi torej stoji diskreditacija umrlih.

Tretji — konkretno Slavoj Žižek — so sloganu izrecno nasprotovali zato, ker so ga (pozneje) posredno uporabili tudi svetovni voditelji. Žižek slogana ni samo zavrnil, ampak je zanje predlagal še streljanje.

Vsi trije našteti razlogi se mi zdijo trapasti — vsaj z vidika elementarne pietete in empatije. In vse tri druži nekakšna diskonformnost.

Argumenti za bežanje pred sočutjem

Da bi bil beg pred pieteto, ker da je ta nepristno izražena, še bolj bizaren, se mu je dan po masakru pridružil celo karikaturist istega tednika, Joann Sfar, in ljudi v ilustraciji na Instagramu zaprosil, naj ne molijo za Pariz.

Morda lahko karikaturista Charlie Hebdo še razumemo: njegov argument je preprost in inteligibilen, molitev v nekega Boga je povzročila pokol. In ker molitve porajajo religiozni fanatizem, niso prava manifestacija sočutja.

Sfarova razlaga je antireligijska in se nanaša le na zavračanje opisanega mota — “Pray for Paris” —, namesto molitve predlaga glasbo, poljube in življenje.

Vsekakor bi bilo avtorja dobro vprašati, ali ga je na podoben način zmotil tudi “Je suis Charlie”.

Hipsterstvo/antihipsterstvo

Naslednji argument je značilno zakamufliran v nekakšno antihipsterstvo, čerpav je verjetno že sam po sebi enakovredno hipsterski.

Tisti, ki na socialnih omrežjih ovijajo svoje profilne fotografije v barve francoske trobojnice, so sumljivi, izpraznjeni, nemoralni pozerji, saj bodisi menijo, da so izpolnili svojo dolžnost, čeprav je niso, ali pa v svoji odtujenosti samo reagirajo na socialna, kulturna in geografska okolja, ki so jim blizu. Za drugo jim ni mar. Torej so nujno pokveke.

Kaj pa Bejrut?

Del tega argumenta se nato prelije v nekaj, kar je očitno postalo mainstream pri utemeljevanju skepse do kolektivnega sočustvovanja.

Relativizacija se tu preoblači v hipokritičen očitek, da tistim, ki žalujejo za ubitimi, ni mar za druge pokole. Ker je malo pred pariškim prišlo do podobnega masakra v Bejrutu — in ker ni bil deležen omembe vrednih državljanskih reakcij —, se je pojavil predlog za relativizacijo sočustvovanja, ki se je glasil “Let’s Pray for Beirut the Same Way We’re Praying for Paris”.

V prvem hipu tovrstne očitke zlahka sprejmemo — ne pa logike, ki jih poganja. Očitek o “sumljivosti” sočustvovanja je obtežen z domnevo hinavščine: zakaj sočustvujete z A, zakaj ne tudi z B, C, D ali nečim petim? Nekateri zagovorniki živali so argument raztegnili še nanje: zakaj se vas dotaknejo mrtvi v Parizu, ne pa tudi druga umirajoča nedolžna živa bitja?

Iz tega, da smo sočutni do Parižanov, nikakor ne sledi, da nam je zmanjkalo čustev do drugih.

Najlažje je najtežje

Očitek o naši hipokriziji ne samo da ni utemeljen. Zdi se celo, da je trditev o neenakopravni obravnavi vseh ljudi že sama po sebi nepristna in zmanipulirana. Kritikom sloganov sočutja zato preostane le še ena pot: da se poskušajo braniti z argumentom, da nimajo nič proti sočutju, da pa jih motijo samo takšni ali drugačni socialni slogani.

Bi nas s tem prepričali? Mene ne. V tragičnih trenutkih je to nenavadno brezčutna preokupacija.

Ja, včasih je najtežje storiti tiste najlažje stvari. Toda kaj nas pri tem ovira? Medijska konstrukcija realnosti in socialna omrežja nedvomno generirajo drugačno psihološko dojemanje.

Toda po mojem gre za še nekaj: v družbi omniprezentne paranoje, ki izbruhne ob travmatičnih dogodkih, je že najpreprostejše sočustvovanje postalo predmet teoretsko elaborirane sumničavosti in dvoma.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 15. novembra, pod naslovom Strah pred sočutjem in pariški masaker. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.