Sirijec v Parizu
Predstavljam si fanta iz Sirije, star je 23 let, generacija moje starejše hčerke. Svojo življenjsko željo, da bi lahko študiral “nekaj v zvezi s teatrom”, je povezal z bojem za lastno življenje — in se odločil zapustiti Sirijo.
Čez Turčijo je prišel do Lezbosa, od tam pa po zdaj že ustaljeni Balkanski poti Gevgelija–Preševo–Opatovci–Dobova–Šentilj do Avstrije.
Tam ga ta zgodba prvič pogreši. Sicer samo za pol dneva, vendar dovolj, da odtlej potuje sam. Saj je vendar v Evropi. Znotraj žice. Nemčija ga je zanimala samo zato, da se je čim bolj približal Franciji.
Francoščina in violina
Predstavljam si, da je zato krenil proti zahodu. Tam nekje okrog Ulma se je za njim za nekaj časa izgubila vsaka sled, a ponovno ga najdemo na vlaku Strasbourg–Pariz.
Francoščine se je učil že od vrtca naprej, skupaj z violino, tako da ga ni bilo strah sprevodnikov. Po mailu si je dopisoval z Marsejčanko Muriel, ki jo je spoznal na festivalu alternativnega filma v Damasku. Takrat še ni vedela, da bo sprejeta na igralsko šolo blizu Place de la République.
V petek pozno popoldne je izstopil na postaji Gare de l’Est.
Petek, trinajstega.
Malo točeno
Predstavljam si, da se je želel že naslednji dan, v soboto dopoldne, oglasiti Muriel. Danes, svoj prvi dan svobode na svobodnem zahodu, pa si bo privoščil pivo. Malo točeno: razen za vlake ni od vstopa v Evropo znotraj žice porabil še ničesar. V plastenko je dotakal vodo na postajah, jabolka je nosil še iz Slovenije, prepečenec pa je imel avstrijsko deklaracijo.
Predstavljam si, da mu je Muriel rekla, da je ne prav daleč od kanalov prijazen lokal, ki se imenuje Pri dobrem pivu.
Bilo je okrog osmih, ko je sedel na teraso. Luči velemesta so preganjale mrak, noč je bila še daleč. Spomnil se je valov na grško-turškem morju, zvezd nad blatnim poljem na hrvaško-srbski meji, mraza v deželi pod Alpami. Bil je miren, mislil je na teater.
Kje sem že videl ta obraz?
Predstavljam si, da se mu ne bi bilo težko vživljati v vloge, saj je v enem mesecu doživel več, kot si je kadarkoli mislil, da sploh zmore.
Kje sem že videl ta obraz, je bilo zadnje, kar je pomislil nesojeni študent gledališke igre ob 21:32, ko je fant njegovih let skočil iz črnega seata in začel s kalašnikovim vsevprek streljati.
Petek, trinajstega. Pariz.
Predstavljam si, da Muriel nikoli ne bo izvedela, da je njen prijatelj iz Sirije srečno prispel v Pariz, tam pa izgubil edino, kar mu je uspelo prinesti s seboj: življenje.
Individualizacija trpljenja in zločina
Nihče od nas ne more zares podoživljati občutkov pariških žrtev in prič. Nihče od nas ne bo ničesar prispeval z odzivi na omrežjih. Zakaj torej to počnemo?
Zakaj pišemo, ko bi pravzaprav bilo bolj prav, da bi spoštljivo molčali? Zakaj se zatekamo k besedam, ko pa se zdi, da štejejo samo še dejanja?
Morda pa prav zato: da spet enkrat rečemo, da edina alternativa ni “vojna proti terorju”. Zadnja taka vojna — po enako srhljivem povodu, 11. septembru — se je klavrno končala. Kako je mogoče, da se socialist Hollande ni ničesar naučil iz poloma republikanca Busha? Se zahodna družba res ne zna zoperstaviti brutalnosti fundamentalističnega terorizma drugače kot s še močnejšim terorjem?
Namesto kolektivne histerije vidim potrebo po individualizaciji trpljenja — in zločina.
Ime in priimek, želja in pogum
Moj izmišljeni Sirijec nima imena in priimka. Toda prav vsak od tistih 300.000, ki so že ali bodo prav kmalu šli čez Slovenijo, ima ime in priimek. Ne nujno potni list, vsekakor pa ime in priimek. Ne nujno osebno, vsekakor pa identiteto.
A kar je še stokrat pomembneje: vsak ima sen, željo, pogum, voljo, živce, strahove, upe, bolečino, srce, ljubezen, starše. Če jih ne bomo znali prepoznati, jim prisluhniti, bodo namesto na prvo pivo v življenju prišli ven iz črnega seata.
Ne morejo nas na vsakem vhodu v vsako stvar, v katero vstopamo, pregledati z detektorjem za kovine. Zato bomo vedno malo v nevarnosti. To je življenje. A če se bomo namesto za subtilnost do posameznikov odločali za kolektivizacijo žrtev in krivcev, smo izgubljeni.
Onstran nujnih čustev
Zato poskusimo vsaj tisto, za kar se je v prvi reakciji na pariške masakre zavzel Alain Badiou: da to množično morijo poskušamo misliti onstran nujnih čustev — groze, barbarstva in osuplosti. Zakaj? Zato, da s tem preprečimo, da bi jih katerakoli propaganda pod krinko fiktivnega nasprotovanja v resnici realno zlorabila. Zato, da ne bi zločincem pripisali večje medijske in realne teže od nujnosti iskanja nove politike. Politike, ki nas ne bo več lovila v dileme, v katerih nobena rešitev ni dobra. Politike, ki ne bo najprej bombardirala, nato pa nas same branila pred bombami doma. Politike, ki ne bo postavljala žice, češ, nimamo dovolj ogrevanih prostorov, in ki nenazadnje ne bo iskala destinacij vlakov, ki peljejo naravnost v taborišča, da bi bili tisti na njih čim manj na očeh.
Kdor nas bo danes hotel rekrutirati za vojno, nam bo najprej moral razložiti, kdo je na čigavi strani — in kje smo mi. Videti je, da bomo našo vojno reševali s Putinom, Erdoganom in Asadom.
Reševali ali vojevali?