Dan potem v Parizu. Kjerkoli na svetu.

Najprej se za trenutek ustavimo in prisluhnimo koncertu Velvet Underground. Live in Paris. V Bataclanu. V dvorani, kjer so teroristi na koncertu benda z zloveščim imenom Eagles of Death Metal sinoči postrelili 87 ljudi. In memoriam.

Pesem, ki jo je Lou Reed zapel 29. januarja 1972, je bila Berlin. O mestu, kjer je takrat stala mati vseh zidov, ograj, bodečih žic — die Mauer, ki je preprečevala ljudem, da bi se prosto gibali in svobodno mislili.

Ne vem, ali gre za isto stvar, ampak prijetno je to slišati.

Žalosti se ne mudi

Le monde est en deuil. Žalovanje pomirja, pomaga pa ne. Nič ne spremeni. Lahko pa se zamislimo: kako je zgledal terorizem pred 20 leti, kdo vse je že umrl, zakaj je umrl, ali je to bilo brez veze, kako so (če so) begunci v Sloveniji povezani z napadi v Parizu, kako se obnašamo kot otroci samoumevne anti-Mauer mentalitete.

Žalosti se ne mudi. Žalovati nima smisla v naglici. Preveč govoriti in preveč zares pa tudi ne. To so trenutki, ko je bolje biti tiho in ostati filozof.

1995

Med julijem in oktobrom 1995 je bilo v Parizu v osmih bombnih napadih ubitih 8 ljudi, 200 pa ranjenih. Bombe je podtikala alžirska GIA (Groupe islamique armé, Oborožena islamska skupina). V Alžiriji je bila takrat — od 1991 do 2002 — državljanska vojna med ne ravno demokratično vlado in islamskimi skrajneži (GIA, MIA, FIS, AIS).

Teroristi so se maščevali Francozom zato, ker sta zunanji minister Alain Juppé in notranji Charles Pasqua (v času prvega Chiracovega septenata) v glavnem in vsaj sprva podpirala alžirsko vlado. V več kot desetih letih je bilo v Alžiriji po različnih virih 60 do 150.000 mrtvih, milijon razseljenih, nekajdesettisoč eksilantov, materialne škode pa za približno 20 milijard dolarjev.

Vikend smrti

Pred 20 leti — točno takrat, v začetku novembra 1995 — sem bil v Parizu. Tistih nekaj dni, morda tedna se spominjam tudi po tem, da so bili vsi smetnjaki na pariških ulicah zavarjeni. Teroristi so bombe namreč podtikali tudi v smetnjake. Tako umazanih, nasmetenih ulic še nisem videl. Propreté de Paris je bila brez moči. Zadnji bombni atentat je bil kakšna dva tedna prej na RER-C na Gare d’Orsay.

Dejansko lahko še bolj natančno rekonstruiram tisti vikend v Parizu tudi zaradi dveh, treh drugih dogodkov: v soboto, 4. novembra, ko sem pastorko peljal v Disneyland, se je vrgel skozi okno francoski filozof Gilles Deleuze, istega dne pa je atentator v Tel Avivu ubil Jicaka Rabina.

Verjetno mi je na letalu za Ljubljano spet prišel v roke kak osrednji slovenski časopis. Iz njega sem izvedel, da je v petek, 3. novembra, umrl maestro Bojan Adamič.

Kam smo prišli

Kakorkoli, vzdušje v Parizu je bilo nekoliko creepy, sploh za obiskovalca iz tujine. Toda Parižani so živeli naprej. Normalno. Ni bilo psihoze, panike in paranoje, masovnega žalovanja. Nihče ni govoril o klešu civilizacij. Umazanija na ulicah je bila edini opomnik teh dogodkov. Navsezadnje so bili tudi sami bombni atentati vsake toliko nekakšno nujno zlo življenja v velemestih.

Kam smo prišli? Kaj se dogaja? Kdo nam zna razložiti, kaj točno se dogaja?

Adieu, Helmut

Zadnja številka Die Zeita, četrtek, 12.11.2015: na prvi pogled deluje sentimentalno tabloidno ali vsaj neprimerno za takšen časopis, ampak zakaj pa ne? Izrez profilnega portreta od obrvi navzgor, da vseeno prepoznamo te sive, na ikonično prečo počesane lase in cigaretni dim, ki se suklja okrog čela. Čez to pa naslov 23.12.1918–10.11.2015 | Adieu, Helmut in podnaslov, ki sprašuje: “Kdo nam bo zdaj razlagal svet? Ob smrti Helmuta Schmidta”.

In potem v soboto zjutraj, ko ti pride tednik v roke, ugotoviš, da je to točno to: kaj je s tem svetom? Morda nam ga ne bi znal več razložiti niti Helmut Schmidt. Morda pa bi nas znal vsaj pomiriti, ko obupujemo, ker si ne znamo razložiti, kaj se dogaja na tem svetu?

Medijska memorabilija

V soboto zjutraj, ko sem kupil Die Zeit, sem enkrat za spremembo kupil tudi Delo. To je tak dan, ki ga bomo pomnili, in tiskani časopisi so skoraj edina preostala medijska memorabilija.

Delo je še ujelo deadline za tiskarno, tako da je še izšlo vsaj s fotografijo in kratko vestičko o napadih na prvi. Seveda je pa ostal članek desno zgoraj: Ograjena Evropa je zgrešen projekt.

Na Delu se jih nič ne prime — no, saj drugih mainstream medijev pa tudi ne. Ker kdo namreč pravi, da je “ograjena Evropa […] zgrešen projekt”? To je smiseln povzetek v članku uporabljenih izjav obramboslovca Klemna Grošlja in direktorja direktorata za strateška načrtovanja pri Svetu Evrope Matjaža Grudna.

No, prav, ne polemiziram z njima. Ampak naslov je tipičen primer indoktrinacije: novičarske naslove na prvih straneh organov javnega obveščanja dojemamo kot uradne, s strani glavne in odgovorne urednice, mogoče celo tudi predsednice uprave požegnane izjave, da ne rečem ideološke resnice.

Nič ne štekajo, novinarji. Tako ali tako sprašujejo za članek samo tiste, ki se jim zdijo ideološko primerni, in če se z njimi — guess what! — strinjajo, potem to porabijo še za naslov. Ne da bi označili, da gre za premi govor in citat, mnenje tega in tega. Ne. Ograjena Evropa je zgrešen projekt. Basta così. Da ne bo pomote. Ker komu razen kakšnemu desničarju bi sploh prišlo na misel, da ograjena Evropa ni zgrešen projekt? Morda še komu, že mogoče, ampak tak človek pač ne bere Dela, ne?

Od Sene do Sotle

Kako vam naj povem, da nisem prepričan, ali ograjena Evropa je ali ni zgrešen projekt? Ne vem. Zato pa sem alergičen na take vsiljive naslove.

Ko sem prebral Svetlanin predlog za novo slovensko himno, sem se od srca nasmejal: “Kuža Pazi / schengen straži, / vstane, leže, tačko da. / Če bo priden, / ga mogoče / Tante Merkel potreplja.”

Čeprav “stare vešče” — kot ji ljubkovalno rečem — ideološko ne prenašam, ji moram priznati, da je izjemno duhovita.

Ampak takrat še nisem vedel, kaj se je zgodilo v Parizu. Zdaj, ko vem, pa se mi to ne zdi več tako zabavno.

Dejstvo je, da bodeča žica na slovensko-hrvaški meji ne bo rešila nobenega Parižana pred gotovo smrtjo, če se ga bo nek islamski fanatik odločil ustreliti na koncertu ali s sabo vred pognati v zrak.

To lahko prepreči samo francoska policija, francoski specialci, seveda s posebnimi pooblastili tudi policije, pa seveda vojske članic EU, NATO pakta. Hočem samo reči, da je dovolj otročarij okrog ograje na podlagi evropske plemenitostne, humanitarne, diplomatske vzvišenosti ali zadržanosti. Nima smisla izgubljati časa z debatami o primernosti bodeče žice.

Za lase privlečena simbolika konc-lagerja, na katerega domnevno asocira žica, je problem preobčutljivih dušic prvega sveta. Raje razmislimo, kako bomo ustavili ISIS. Reka beguncev je samo stranski rokav tega islamističnega veletoka, celo njeno skrito orožje — čeprav ne v smislu infiltracije teroristov, temveč kot psihološka in politična destabilizacija razmer v Evropi.

Zidovi: čas podiranja, čas graditve

Pred 10 leti sem bil v Berlinu. Najbolj zabaven grafit, ki sem ga videl na enem od preostankov Zidu, je moral napisati kak Bosanec — glasil se je namreč: “JEBO ZID”.

To prepiranje okrog utemeljenosti ograj je ta mentaliteta. Vsi smo njeni dediči. Vsi bi radi jebali ta zid, to žico, če jo kdo samo omeni, kaj šele začne postavljati.

Toda medtem so New Yorku, Madridu, Londonu, Parizu in še kje pobili stotine in tisoče ljudi. Milijone in milijarde so ustrahovali. Mi pa se zajebavamo. Ne vem, kaj naj rečem. Ampak malo bi se pa lahko zresnili — ali pa vsaj zamislili.