V Lipici se lahko s konji samo slikate

14.11.2015 / 06:06 Komentiraj
Za turizem, pravi moj mož, niso dovolj tuji jeziki. S tujci se ne razumemo drugače: ker ne vemo, kaj turizem sploh je.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Moj mož je Nemec in ne razume kaj dosti slovensko. Zato me pogosto sprašuje “zakaj”. V resnici je kot otrok. Zakaj delate tako, zakaj je nenadoma to tako, če je bilo prej drugače in tako naprej. Pokušam mu pojasniti, kolikor premorem angleščine in nemščine, pa potem pogosto še bolj debelo gleda.

Zagotavljam vam, da ni težava v mojem znanju jezikov. Tujci pač nekaterih naših ravnanj ne razumejo.

Tako recimo ne razumejo, kakšne igrice in kolobocije se gremo z Lipico. Za mojega moža, ki je kot Nemec preživel več kot 30 let tudi v Avstriji — in obe državi imata konjeništvo in konjerejo v krvi —, je to stičišče plemenite zgodovine, ki jo je potrebno skrbno čuvati in povezati s potrebami današnjega človeka.

Nikoli si ni postavljal vprašanj o turistični ponudbi Lipice, ker je to zanj pač samoumeven del konjeniškega paketa. Potrebno je samo poiskati harmonijo in način sobivanja.

Konji, potem pa se slikajte

Niso vsi ljubitelji konj značajsko enaki. Eni bi po ogledu kobilarne in ekshibicijskega dresurnega jahanja odigrali še partijo golfa ali odtekli 10 kilometrov, drugi bi raje ob bazenu v miru brali, tretji bi si ogledali film, četrti bi sedli za mizo in si privoščili gurmanski meni. Nekateri bi šli v igralnico, drugi pa bi raje ostali v hotelski sobi.

Mi pa ne ponudimo gostom skoraj ničesar od tega. Mi jim pravimo: tu imate konje, potem pa se slikajte. Tega zaplankanega razmišljanja tujci ne razumejo. Uboga Lipica, razpeta med najmanj dve ministrstvi, ki imata povsem različne poglede nanjo, pa ostaja problem in državna sramota že desetletja.

“Boh” iz Bohinja

Prav tako ne razume, kaj delamo z Vilo Bled in s Titovo znamenito čajnico — in z Bledom nasploh. No, ničesar ne delamo. Lastništvo Vile Bled prekladamo v najemni odnos in spet nazaj, jo v zimskem obdobju zapremo in potem spet odpremo.

Enako nerazumno se mu zdi dogajanje v Bohinju. Pred leti sem mu razlagala, da ime morda prihaja iz gorenjske verzije besede za boga — “boh”. Mogoče je to božji kraj, ker je tako lep, sem še trdila.

Danes on meni zatrjuje, da se je “boh” že zdavnaj odselil iz Bohinja in da zagotovo domuje v kateri od sosednjih držav, če že ne na drugi celini. Tam namreč obiskovalcem nudijo primerne hotelske kapacitete in cel repertoar možnosti, kako preživeti prosti čas — predvsem z denarnico, pa tudi brez nje.

V Bohinju pa se ti zna zgoditi, da ne moreš nič zapraviti, tudi če bi hotel, ker je vse razen lokalnega Mercatorja zaprto.

Gorenjci res ne moremo iz svoje kože.

Sedemdeseta

Ne razume tudi našega turističnega nastopanja nasploh. Baje smo se zdaj odrekli sloganu “I FEEL SLOVENIA”. Zakaj je treba vsakih nekaj let menjavati pozicijske slogane ali celo unique selling propositione? S tem zelo uspešno brišemo sledi za sabo. In to nam tudi uspeva, četudi število turistov na srečo raste.

Radi bi imeli veliko bogatih turistov, pa na drugi strani ne vemo, da bogataši kupujejo v butikih.

Slovenija je res butična, edinstvena in prelepa po naravnih danostih, nikakor pa ne po svoji turistični ponudbi. Ta ostaja preposto socialistična, rigidna. Ste bili v zadnjem času na kosilu, recimo v naši obmorski turistični prestolnici Piran? Tam imajo dve restavraciji z enakim imenom, ločijo ju le številke. Ena in dve. Ko sedete za mizo, je tako, kot bi se s časovnim strojem preselili v 70. leta. In to na najbolj elitni lokaciji, kar je premore naše morje.

Elitni turizem?

Koliko elitnih hotelov imamo sploh v Sloveniji? V Ljubljani baje enega, v Portorožu najbrž dva, morebiti bi našli enega na Bledu.

Ocena je, da v vsej Sloveniji približno pet. Pa tudi če jih je deset, je to kaj slab infrastrukturni kapital za resen elitni turizem.

Za turizem, pravi moj mož, ni dovolj, da se naučimo tujih jezikov. Tu nam ni kaj očitati, smo zagotovo med boljšimi. Mi se s tujci ne razumemo na drug način. Ker še vedno ne vemo,  kaj turizem sploh je.

Pa še marsičesa drugega ne razume moj mož, zato imam z njim veliko dela. Žal!


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v soboto, 14. novembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom S tujci se pač ne razumemo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE