Helmut Schmidt (1918–2015) bi znal te reči bolje urediti

Na mejnem prehodu Como–Chiasso, 12. novembra 2015

Nikoli ni prav, kajne? Ko je vlada nemo in zmedeno opazovala prvi val beguncev, ki se je zgrinjal s Hrvaške v Slovenijo, so bili najglasnejši tisti, ki so zahtevali zaprtje meje. Svoboda govora je presegla mejo dovoljenega in dostojnega.

Ko pa je ista vlada končno le začela postavljati ograjo, da bi zaščitila ozemlje pred stihijskim in neobvladljivim valom beguncev, so postali agresivni drugi. Pišejo o nehumanem ravnanju, razpravljajo o nepopravljivi mednarodni škodi, ki da si jo bo Slovenija s tem nakopala. Skorajda je čutiti duha linča.

Pravoverni levičarski humanitarci — kot jim slikovito rečem — prepričujejo družbo, da bo slovenska vlada kriva za morebitno klavrno usodo milijonov revežev, ki se valijo proti Evropi, obljubljeni deželi.

Politike imamo zato, da skrbijo za uveljavljene vrednote in družbene sisteme — pa za red in mir in varnost in ozemeljsko celovitost neke družbe. Ograja in vojaki ob njej niso nič drugega kot to.

In memoriam

Umrl je Helmut Schmidt. Dočakal je 96 let. Nemški politik, socialdemokrat, minister za obrambo (1969–72), za finance (1972–74) in kancler (1974–82). Nazadnje že tri desetletja oster kritik družbenih dogajanj v Nemčiji in po svetu. Ko je spregovoril Schmidt, je Nemčija prisluhnila. Bil je eden od izdajateljev nemškega tednika Die Zeit. Kadar je obiskal Nemčijo, se je pri njem v Hamburgu ponavadi ustavil na kavi starosta ameriške zunanje politike Henry Kissinger.

Kot Kettenraucher je Schmidt do smrti kadil svoje priljubljene mentolove cigarete — tudi v TV oddajah in celo v Ameriki, kjer ne razumejo takšnih provokacij. Proti njemu so leta 2008 sprožili preiskavo zaradi ignoriranja protikadilskega zakona, vendar je tožilstvo zadevo zavrglo, češ, da njegovo kajenje “ne ogroža javnega zdravja”.

Mogadischu

Pred leti so v Nemčiji posneli Mogadiš. Igrani film govori o dogodkih leta 1977, ko so Palestinci ugrabili Lufthansin boeing 737, ki je turiste iz Palme de Mallorce peljal nazaj v Nemčijo. Takratni kancler Schmidt ni popustil teroristom.

To je bil v Nemčiji čas terorja. Frakcija Rdeče armade (RAF) je ustrahovala državo, vrstili so se surovi ulični umori politikov in ugrabitve industrialcev. Ugrabili so tudi Hannsa Martina Schleyerja, predsednika združenja nemške industrije, in z njegovo usmrtitvijo izsiljevali izpustitev zaprtih članov RAF.

A Helmut Schmidt je ostal neomajen. Država mora zaščititi red in pravno ureditev, je bil njegov ukaz. Nemški specialci so zasledovali ugrabljeno letalo, ki je pristalo najprej v Rimu, odletelo naprej na Bližnji Vzhod, iz Dubaja v Aden in od tam v Mogadiš. Med številnimi preleti so teroristi sestrelili enega pilota, toda nazadnje so nemške enote z bliskovito nočno akcijo na letališču v Somaliji rešile in osvobodile vse potnike.

V Nemčiji so kmalu po tem teroristi ubili Hannsa Martina Schleyerja. Njegova vdova Schmidtu tega nikdar ni odpustila. Pa vendar je sam vedno ponavljal, da bi še enkrat ravnal enako, če bi moral.

Milo rečeno neumnosti

Poskusimo s to zgodbo osvetliti današnje dogajanje.

Najprej o vlogi interneta. Nekoč so skupine, ki jih je to zanimalo, o družbenih problemih klepetale v gostilnah za šankom. Mnenja so ostala v majhni skupini treh, petih, sedmih ljudi.

Zdaj pa lahko kdorkoli objavlja na internetu in vse to je mogoče prebrati s klikom ali dvema. Razširjajo se najrazličnejša mnenja, tudi žalitve, psovke, največ je milo rečeno neumnosti. V interesu mobilizacije čim več ljudi tudi nevarnih neumnosti. Mnogi se premalo poglabljajo v probleme, o katerih sodijo. Premalo preberejo, premalo študirajo, premalo imajo znanja in orodij, preslabo poznajo ozadja, ki bi jim dovoljevala take sodbe. Udarniško pač napišejo nekaj vrstic.

Čému služijo politiki?

Opažam dve smeri: na eni strani sovraštvo in hujskanje proti vsemu, kar prinaša begunska kriza, pomešano s prezirom do politikov, na drugi strani pa brezkompromisno čustvovanje z ubogimi ljudmi, ki bežijo pred smrtjo, preganjanjem, lakoto, uboštvom…

Eni in drugi naj se spomnijo Helmuta Schmidta.

Zakaj ima družba politike? Da v našem imenu urejajo družbo. Da opravljajo tekoče posle in se ukvarjajo s strateškimi usmeritvami. Da skrbijo za ustvarjanje in vzdrževanje reda ter varujejo ustavno in splošno zakonsko ureditev.

Toda karkoli bodo politiki naredili, nekomu v družbi nekaj ne bo prav. Nekoč so ljudje bentili po gostilnah, kjer jih je slišalo nekaj somišljenikov ali naključnih poslušalcev, zdaj pa imajo možnost svoj gnev razširjati med tisoče in milijone.

Imajo pravico — in to je tudi edino, kar jih zanima. Da je javna beseda — kar besedičenje na internetu vsekakor je — tudi velika odgovornost, ne zanima nikogar več. A vsak, ki napiše nekaj javnega, bi se moral zavedati odgovornosti za svoje početje.

Odgovornost posameznika

Vsi, ki razmišljamo o politikih, govorimo o odgovornosti javnih funkcij, pozabljamo pa na odgovornost posameznikove javne besede, ki se je s tem, ko je spregovoril na internetu, na nek način spremenil v nosilca javne funkcije — in s tem je prevzel tudi javno odgovornost za svoje početje.

Ko je množica beguncev vdrla v jugovzhodno slovensko preddverje, so mnogi zahtevali hitro in odločno ukrepanje države. Bil sem med tistimi, ki sem se spraševal o učinkovitosti vlade, ki ni sposobna zaščititi svojih meja in poskrbeti za red na svojem ozemlju.

Zdaj, ko je vlada končno, a občutno prepozno začela postavljati ograjo na meji, pa se oglaša druga skupina, ki pljuva po dolgem in počez in išče tisoč in en argument, zakaj je to nehumano in necivilizirano, škodljivo za slovensko družbo in tako naprej…

Obrniti ploščo

Begunci, ki bodo zaznamovali evropsko politično prihodnost, so resen problem. O tem ni dvoma. Problem ni nov. Vzroki zanj so vojne, ki jih v imenu novega svetovnega reda od Libije do Afganistana netijo ZDA, Evropa in Nato pa ji pri tem brez pravega razmisleka asistirata. Amerika ob tem še zelo perfidno skrbi za to, da Evropa vidi svojega namišljenega sovražnika tudi v Rusiji, ki bi dejansko morala biti njena zaveznica.

Če si Evropejci — s tem pa tudi Slovenci — želijo mirno in stabilno Evropo, bo treba obrniti ploščo. Težava z begunci je posledica desetletij zgrešene politike in odnosa Evrope do Amerike, bežanja na okope zahodnih vrednot, ki jih je poosebljala Amerika, varoval pa naj bi jih vojaški stroj, imenovan Nato.

Politične debate o tem, kakšna bo Evropa prihodnosti, že potekajo. A to je proces, ki se ne bo končal jutri, pojutrišnjem ali do božiča. To je zgodba, ki bo trajala leta, desetletja. Morda bo mir, še bolj verjetno je, da bo vmes spet kakšna vojna. Tudi v Evropi. Ker kaj pa je Ukrajina drugega kot Evropa?

Kljub vsemu podpreti vlado

Nazaj k Helmutu Schmidtu. Bil je vizionar in zaprisežen Evropejec. Branil je vrednote združene Evrope in se zavzemal za to, da bi Evropa našla čim več skupnih imenovalcev za mirno življenje na svoji ostareli celini.

Predvsem pa je bil odločen politik. Zavedal se je, da so politični in družbeni premiki v Evropi del procesa, ki traja in traja. Še bolj pa se je zavedal, da je država veliko več kot samo humanitarna organizacija za blaženje posledic dejanj drugih držav in drugih politik.

V tej luči moramo slovenske politike in vlado v tem trenutku podpreti. Čeprav so predolgo mencali. Ograja in vojaki na meji skrbijo za red in blaginjo skupnosti, ki jo imenujemo država. Prav je, da slovenski politiki v našem imenu sodelujejo tudi pri razpravah o tem, kako spremeniti in preurediti Evropo.

Toda najprej morajo politiki poskrbeti za svojo državo in njene prebivalce. Politika so vedno tudi signali. Helmut Schmidt je tvegal tragedijo skoraj 200 državljanov v ugrabljenem letalu. Toda to je storil zato, da bi zaščitil državo in njene vrednote. Za nobeno ceno se ni bil pripravljen pogajati s teroristi.

Če bi bil danes nemški kancler, ne bi dovolil neurejenega in stihijskega prihoda milijonov beguncev. Tudi on bi najprej postavil ograjo, potem pa bi se začel pogajati in začel z odločnimi ukrepi reševati begunsko krizo. Od Ankare do Damaska, od Moskve do Washingtona.

S cigareto v ustih, seveda.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 12. novembra, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Brez ograje ni države. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.