Ograja na meji je normalen ukrep za zaščito solate in zelja

Prejšnji teden smo si zapomnili po tem, da se je začela logorizacija Slovenije, ta teden pa po tem, da je ta proces dobil široko podporo Slovencev. Da se veliki večini Slovencev zdi sprejemljiv. Da ga podpirajo. Kar je Gorenak razpoznal za dokaz, da je velika večina Slovencev razumnih ljudi.

To je seveda napačen sklep. Ne gre za razumno stališče Slovenk. Ampak za iracionalno držo. Ki pa jo je mogoče razumeti. In razložiti.

Ko so me vprašali, ali me tolikšna podora ograji čudi, sem odgovorila, da ne. Gre za pričakovano reakcijo Slovencev. Žal. Pričakovano, ker jo je mogoče razložiti. Razumeti. Kar pa ne pomeni opravičevati. Ali se z njo strinjati.

Za to, da so Slovenci minuli teden objeli idejo o ograji, jo sprejeli za svojo, obstaja kar nekaj vzrokov. Naj izpostavim le tri.

Ohišnica

Prvič, Slovenci hočejo živeti za ograjo. Ker jim to pomeni tradicionalno preverjen način življenja. Gre za življenje, ki ga poznajo. Ki jim je normalno. Sprejemljivo.

Gledati na svet čez ograje je za Slovence samoumevno. Samoumevno je postalo, ker so naši predniki večino slovenske zgodovine pač preživeli kot kmetje. V domačijah. Hišah. Ki so jih ograjevali z ograjami. Oziroma z ohišnico.

Če ste torej iz svoje ljubke hiše, na katere oknih so rasli nageljni, pogledali skozi okno, ste videli ograjo. In svet onkraj ograje. Ki ni bil vaš svet. Ampak tuj svet. Ne nujno v smislu, da ga ne poznate. Ampak v smislu, da ni vaš. Bil je vsaj od soseda. Če že ne od koga še bolj tujega. In groznejšega.

Begunci kot Želja

Ograja me je pred tem svetom varovala. In hkrati je varovala mojo solato in zelje pred škodo, ki bi jo lahko nepridipravi povzročili mojim pridelkom. Recimo kak vaški kozel. Ki je čez ograje gledal moje zelje. Z Željo. Ki je za Slovence vedno bila nekaj grozljivega. In katere realizacijo je treba preprečiti. Z vsemi sredstvi. Tudi z ograjo. To je normalen ukrep. Da zavaruješ zelje. Pred Željo.

Begunci seveda materializirajo Željo. Jo manifestirajo. Zato je treba nujno postaviti ograjo. Z ograjo so se Slovenci vedno branili pred Željo. V preteklosti. Zato ni nič čudnega, da se jim zdi to sprejemljivo tudi danes.

Zgodovinsko zavračanje tujcev

Drugi vzrok za razumljivost navdušenja Slovencev nad ograjo je zgodovinsko zavračanje tujcev in vsega tujega. To zavračanje ima utemeljeno logiko. Tujci so bili tisti, ki imajo zgodovinsko zaslugo za izgubo samostojnosti naših prednikov. In za to, da so nas priključili tuji, najprej frankovski državi. Nas v tej državi podredili. Nam skoznjo vsiljevali svojo premoč.

Prav tako so bili tujci zemljiški gospodje, ki so nam vladali v fevdalni dobi. In potem so nam vse do leta 1991 spet vladali najrazličnejši tujci. Zato so se Slovenci v zgodovini naučili enačiti tujce s slabim. Negativnim. Nevarnim. Ker so nevarni dejansko bili.

Ta samoobrambna drža pred tujim je samoumevnost slovenske kulturne kozmologije tudi danes. “Našost” je sinonim za varnost. Varen sem, če sem med “našimi”. Torej med svojimi. Torej ljudmi, ki so člani moje skupine. Moje domačije. Ali moje vasi. To so ljudje, ki jih poznam.

Vsi drugi, posebej tisti, ki jih ne poznam, so tujci. In kot taki nevarni. Zato se je treba pred njimi varovati. Z vsemi sredstvi. Kar je zgodovinsko preverjeno pravilna strategija.

Begunci pa so tujci. Ki jih ne poznam. Ki so drugačni. Torej nevarni. Zato se je tudi pred njimi treba braniti. Kot pred vsemi tujci doslej. Z vsemi sredstvi. Tudi z ograjo. Ki jo je treba postaviti. Nujno.

Slovenski libidinalni ustroj

O tretjem razlogu, zaradi katerega se Slovencem zdi, da potrebujejo ograjo, je pisal že Žižek. Ko je razpravljal o značilnem libidinalnem ustroju Slovencev, je pokazal, da gre za ustroj, kjer posamezniku namesto očetovskega nadjaza — oče je v socializaciji otrok tradicionalno umanjkal! — vlada materinski nadjaz. Materinski Zakon.

Ena od ključnih razlik med očetovskim in materinskim nadjazom je v tem, s čim en in drugi vladata. Očetovski nadjaz vlada z vestjo. Materinski nadjaz vlada s strahom.

Slovenci so narod, ki mu vlada strah. Mu je vladal. In mu še vlada. Za ljudi, ki jih vodi strah, pa so ograje nekaj normalnega. So sinonim varnosti. Zaščitenosti. Reda.

Ograditev države

Zaradi vsega povedanega je jasno, zakaj Slovenci podpirajo ograditev države z ograjo. Ta podpora ni racionalna. Je prisilni mehanizem. Ki ga Slovenci ne morejo razumeti. Ga pa morajo ubogati. Ker jih je drugače še bolj strah.

Čeprav je torej podporo Slovencev ideji ograji mogoče razumeti, pa to še ne pomeni, da se je ni treba bati. Strah se namreč lahko širi. In ko se začne širiti v politiki, lahko postane močno nevaren. Nevaren zato, ker lahko uvaja nevarno iracionalne drže. In prakse.

Eno od njih je že ubesedila Györkös Žnidarjeva. Ko je povedala, da je Slovenija premajhna država, da bi si lahko privoščila odprte meje.

Kakšne meje mora torej imeti Slovenija, ker je najmanjša država v EU? Očitno zaprte.

Kar je še en dokaz več za škodljivost slovenskega članstva v EU.