Hrvaška po volitvah: Ali je kaj trden Most?

11.11.2015 / 06:08 Komentiraj
Ker če je, Petrova in Petrine ne bomo primerjali z Virantom, Dačićem in Mustafo, temveč s Ciprasom ali Varufakisom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Če se v delu Evrope, ki je nekoč slišal na skupno ime Jugoslavija — zdaj pa ga, glede na perspektivo, imenujemo jugovzhodna Evropa ali zahodni Balkan —, ukvarjaš s političnim marketingom, se hitro pokažejo skupne značilnosti, ki niso nujno vedno v pravem časovnem zaporedju, so pa pomenljive in poučne.

Mnogi v Sloveniji tega ne slišijo radi, saj nekako spodbija domnevno severozahodno posebnost. A v resnici je tako deloma zaradi nekdanje skupne države in načinov izvijanja iz nje, deloma pa zaradi podobnih aktualnih volilnih sistemov — in D’Honta.

Kar se enkrat zgodi na Hrvaškem — premier v zaporu —, je zanimivo imeti v spominu vsaj tako dolgo, dokler se ne zgodi pri nas ali na Kosovu. Kar se naslednjič zgodi v Sloveniji, lahko anticipira dogajanja na Hrvaškem ali v Črni Gori. 

Zato so primerjave rezultatov nedavnih hrvaških parlamentarnih volitev, ki v Božu Petrovu, mlademu županu Metkovića in predsedniku liste neodvisnih strank Most, vidijo hrvaškega Viranta, koristne in obenem prekratke.

Hrvaška: Karamarko, Milanović, Petrov

V Mostu lahko vidimo zgostitev več slovenskih fenomenov — od poskusa prenosa županskih izkušenj Pozitivne Slovenije na državno raven in Virantovega “resetiranja” Pozitivne Slovenije (prav ta beseda je bila omenjena) pa do Zaresove temeljito drugačne, “projektne” politike —, vendar je za razumevanje prihodnjega razpleta nujno pogledati širše po regiji. Zato po krajšem postanku v Sloveniji predlagam miniturnejo (vsaj) po Srbiji in Kosovu.

Še isti večer se je pojavila teorija, ki je drugega izpostavljenega voditelja Mostu, Draga Prgometa, še bolj priličila Virantu. Ni bilo namreč povsem jasno, ali se je ta nekdanji podpredsednik HDZ odmaknil od vodje zato, da bi mu postal zanimiv povolilni koalicijski partner — kot so v Virantu mnogi videli le Janšev manever.

A če je v Sloveniji Virant (ob veliki pomoči Šušteršiča) res odnesel zmago relativni zmagovalki volitev, Pozitivni Sloveniji, in do premierskega položaja pripeljal drugouvrščenega, bi po tej logiki Most lahko zdaj prikrajšal za relativno zmago Karamarka in omogočil drugouvrščenemu Milanoviću obstanek na oblasti.

Ker pa je Mostov diskurz, “da bo odslej vse drugače”, težko kompatibilen s strukturno pozicijo tistih, ki so zadnja štiri leta na Hrvaškem imeli oblast, poglejmo nekoliko južneje — v Srbijo.

Srbija: Vučić, Tadić, Dačić

Ko se je Aleksandar Vučić znašel v Karamarkovi poziciji — imel je relativno zmago nad Tadićevimi demokrati, na obzorju pa tudi že “svojega” predsednika republike! —, je najslajši, premierski sad predal tretjeuvrščenemu Ivici Dačiću.

Toda Vučić je v dobrem letu tako zrastel (Dačić pa shujšal), da je na ponovnih volitvah dobil skoraj absolutno oblast, Dačić pa funkcijo podpredsednika vlade in zunanjega ministra.

Če se bodo torej v HDZ pohoda na oblast učili od srbskih kolegov, bo Karamarko najprej potrpežljivo kuril Petrova, participacijo na oblasti pa izkoristil za to, da si pridobi več moči. Vučić je Karamarku že čestital.

Kosovo: Thaqi, Mustafa

Če pa pogledamo še malo bolj južno, na Kosovo, ne moremo mimo dejstva, da je aktualna oblast v navideznem statusu quo po volitvah vendarle v boljši poziciji, saj lahko — čaka.

To je skoraj pol leta delal relativni zmagovalec lanskih volitev Hashim Thaqi (PDK), medtem ko je opozicijski blok — ustanovljen dan po volitvah prav zato, da mu prepreči še en mandat — počasi razpadal: vse dokler ni glavni izzivalec, nekdanji prištinski župan Isa Mustafa (LDK), zamenjal strani — in kot drugouvrščeni skočil kar na premiersko pozicijo. Thaqi se v tem novem mandatu kot prvi podpredsednik vlade in zunanji minister krepi in mirno čaka na nove volitve.

Če se bo torej SDP učil od kosovskih kolegov, bo Milanović najprej zelo zavlačeval, nato pa za ohranitev oblasti žrtvoval premiersko pozicijo — kar je prav nič diskretno napovedal že v nedeljo zvečer: “Ne ponujamo vodenja, ampak partnerstvo.”

Most je most

V obeh primerih se zdi, da je Most samo most dveh konfrontiranih voditeljev največjih strank — vendar ne za njuno medsebojno povezovanje, temveč za njun individualni pohod na oblast oziroma za njeno ohranitev.

Če Most skratka misli resno, morajo pogledati še južneje — in na primeru Grčije in Sirize videti, kako boleče in neznosno je, če se zares zoperstaviš velikim. 

Samo, če se Most ne bo bal izsiljevanj, orkestriranih diskreditacij, referenduma, ponovnih volitev, groženj z bankrotom, bo zares na ravni svoje zgodovinske naloge.

Toda Boža Petrova in Stipeta Petrine v tem primeru ne bomo več primerjali z Viranti, Dačići in Mustafami, temveč s Ciprasom ali Varufakisom — glede na to, ali bosta po teh bitkah poražena ostala ali ponosno odšla.

Po tem ga bodo sodili ne samo volilci in hrvaški državljani, ampak tudi vsi tisti, ki še vedno mislimo, da je mogoče skozi volilni sistem priti do resnih sprememb.​ — [Fotografija: Stojan Pelko.]

Privatorum vs. publica

Sta si župana Metkovića in Primoštena kdaj mislila, da bodo od njunih prečutih noči odvisna borzna gibanja in regionalne varnostne ocene?

Ne bom pozabil, da je v prvem govoru — še pred objavo rezultatov, ki je dal ton večini drugih nastopov v tej nedeljski noči — Petrov citiral napis nad vhodom v dvorano Velikega sveta dubrovniškega Knežjega dvora: “Obliti privatorum publica curate” (“Pozabite na zasebno, skrbite za javno”).

Po tem ga bodo sodili ne le njegovi volilci in hrvaški državljani, ampak tudi vsi tisti, ki še vedno mislimo, da je mogoče skozi volilni sistem priti do resnih sprememb.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE