Največ izgubi država, ki zadnja zapre meje. Dobrodošli v realpolitiki.
Prejšnji teden ste morda tudi vi dobili po elektronski pošti okrožnico Mirovnega inštituta, v kateri protestirajo proti nameri slovenske vlade, da postavi ograjo na mejo s Hrvaško, oz. proti “neprimernemu” odnosu do beguncev.
Toda ta človekoljubnost za vsako ceno Mirovnega inštituta je samouničujoča. Tudi sam gojim velike simpatije do beguncev in se absolutno strinjam, da jim je na njihovem begu pred vojnim terorjem treba pomagati.
Toda ne brezglavo. Dokler je šlo samo za nekaj sto ali nekaj tisoč beguncev, ki so šli v tranzitu čez Slovenijo, je bila zadeva obvladljiva. Tudi če bi se trajno zaustavili v Sloveniji.
Ko pa se število beguncev poveča na 100.000 in ko države ena za drugo začnejo zapirati meje in postavljati ograje, človekoljubnost za vsako ceno postane neobvladljiva.
Neobvladljiva predvsem za zadnjo državo, ki je pustila meje še odprte.
Primer Popova
Zapis Dejana Steinbucha v Financah dobro opisuje stanje državotvornega duha te države. Nakateri se ga še spomnimo iz časa pred osamosvojitvijo in tedanjih hudih diskusij — pa se še 25 let pozneje ni nič spremenilo. Danes se ta neodločni državotvorni duh razgalja na primeru begunske krize:
“Simbolno sporočilo, ki ga nosi oprostitev Popova, namreč nima zveze z njegovo dejansko krivdo ali nedolžnostjo, ampak je neposredna posledica procesnih napak in slabega dela tožilstva, ki se obnaša podobno neresno kot Radio Študent. O napotitvi vojske na mejo in podelitvi policijskih pooblastil vojakom bi odločali na referendumu!? Še dobro, da smo bili leta 1991 tako nenavadno odločni in pogumni; danes bi v primeru vojaške ogroženosti verjetno najprej zbirali podpise za razpis referenduma, na katerem bi potem glasovali o tem, ali se bomo branili pred agresorji… in na koncu za oceno ustavnosti zaprosili še Ustavno sodišče.”
Kdor zadnji zapre meje…
Zato je v tej situaciji z vidika strateških interesov Slovenije kot države bolj državotvorno zapreti meje in begunski val kontrolirano spuščati skozi državo kot pa ostati zadnja postojanka begunskega vala pred zaprtimi mejami Evrope.
Begunska kriza je dokaz, da sta Evropska unija kot nadnacionalna tvorba in “evropski duh” zgolj mita, ki se sesuvata v prah ob prvi resni preizkušnji. Solidarnost odpove prva. Vsaka država rešuje samo še lastne interese, vsaka je prepuščena sama sebi. Solidarnost in pomoč prihajata samo v besedah, če sploh, finančna pomoč pa v sledovih.
V takšni konstelaciji odnosov je politično naivno do konca igrati na karto schengna in “Evrope brez meja” ter neomejene solidarnosti in človekoljubnosti. To bi destabiliziralo državo. Državotvorno je poskrbeti za nacionalne interese in pomagati sosednjim državam z izdatno človekoljubno pomočjo.
V tej zgodbi največ izgubi država, ki zadnja zapre svoje meje. Na žalost. Dobrodošli v realpolitiki.
Opomba: Tekst je bil objavljen v nedeljo, 8. novembra 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Ograje na poti liberalizmu brez glave. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
