Ne vidim smisla v sosedih. Ko skloniš glavo, si najebal.

Jaz sploh ne vem, kje vse sem živela. Povsod. V vseh mestih, v vseh krajih, na vseh koncih Ljubljane, po Sloveniji, izven Slovenije. Kaj iščem, ne vem, vem sam, da otroške sobe nimam več nikjer.

V vsakem stanovanju, kamor se preselim, sem prepričana v dve stvari. Da se bom izogibala sosedom, pa da me bojo odnesli točno iz tega fleta s tačkam naprej.

Sam delat račune brez krčmarja je tud kurac. Tud če se nekak uspešno izogibaš teti s koso — čeprov škorpijoni majo glih ta mesec svoj mesec, da si ne bo mene zaželela za darilo —, se sosedom ne moreš.

Ko sem se skor tri leta nazaj preselila sem, so mi za dobrodošlico po petih dneh potegnili tazga luškanga hollandca iz kolesarnice. Kamor lahk vstopiš, če maš ključ vhoda v stopnišče. Nas pa v stopnišču ni velik. In kera pizda je zdej meni revci spizdila bike. Same neke mlade familije pa ene dve penzionistke. Sej vem, da so plače in penzije pri nas jeftine, sam vseen, halo, ne men koles krast.

Razpizden esej

Najprej sem hotla tak razpizden esej napisat, jebat mater vsem v vseh flatih od številke 1 do unga na vrhu, pa ga nabit na vhodna vrata. Ampak ker hočem mir pred sosedi, sem se rajš odločla, da se ne bom šla Sherlocka in bom sama doma objokavala svoj bike.

In ko je čez nekaj časa visel res en listek neke študentke na vratih: “Kje je moj kolo???”, sem se kr budalo naredila. Najd si ga sama. Jaz si še sikat nisem upala. Ker hočem bit una “soseda čist zase”.

Ta stara

Čez par dni sva s fotrom prenavljala neki kle pr men. Jaz sem veselo nosila dol v kontejnerje odvečni material in ko sem hotla it četrtič gor, je vsa nabliskana ena stara uletela ven. To so une špijunke, k jim radarji delajo boljš kot pr Nasi.

Začela me je napizdevat k mladga mačka, kot da bi medve nekoč nekje ovce skup pasle. Sej če bi mela prov, bi mogoče “se opravičujem“ zamomljala, ker pa je zajebala, sem pa sam s še ta belim začela gledat. Tist, ko ti glava govori: “Tereza, ne smeš. Stari ljudje. Ne smeš.” Nikol ne strelca po krivici obtožit. To ne gre skoz. Ampak ker si vzoren sosed, ji sam tko mal bolj oštro rečeš, da nisi ti to nč kriv in da tko to je. In sam hladno mim nje.

Ko sem prišla pa gor do fotra, sem pa hlipala: “Una… ta žleht… napadla… nisem kriva…” Fotr se je sam za glavo prijel, s kakšnimi neumnostmi se mam cajt obremenjevat.

Od takrat naprej gre ta soseda na drugo stran ceste, če me vidi. Sam ona ne ve, da če jaz njo zagledam na avtobusu, mene kr strah rata, prov strese me. Star ne star, žleht je žleht. Pol mi je enkrat še eno pridno frendico nadrla, da kaj ma kolo tja nekam za naslanjat. Pa dej, ženska, dej si mir. Prižgi si Pop TV pa glej une kozlarije, tko kot vsi normalni.

Štala v Mercatorju

No, in če mi je v enem tednu ratal, da mi spizdijo kolo in pa otročarije z unimi, k majo ob četrtkih v Mercatorju popust, to še ni blo vse. Mogla sem se še v našem Mercatorju in kafani takoj zraven pokazat. Pride en model do mene, debata, pivo, jointi. Sam on je še žvakal zraven apaurine kot bonbončke. Pa sem mu stokrat rekla: “Ej, a se ti ne zdi, da pretiravaš? Smanji doživljaj, da ne bo štal.” On pa še kr: “Ne, ne, jaz obvladam.”

Itak. Dokler nisva šla do Mercatorja po novo rundo alkota. Tam mu je pa un “jaz obvladam” za nazaj butnilo v betico. In grem jaz s piri že ven iz štacune in čakam vzun v temi in kr naenkrat zagledam štalo v štacuni. Neko dretje pa cel džumbus.

In naenkrat zagledam modela, kako ga čičati iz kafane vlečejo iz štacune in ga majo na tleh v kafani. Jesus-fucking-Christ! A se mora glih men to dogajat? Kera scena. Un na tleh, čičati v petek zvečer, k ga držijo, pa ta kratke vlečejo. Neki cajta sem še vzun čakala, sam sem vidla, da misli sam še kibla pridet. Jebala vas modra barva. In apavrini in policaji. In grem. Pol pa kr naenkrat un ves munjen pripizdi za mano. Da je spizdil čičatom. Super. Sam, a veš, da morm jaz jutr v isto štacuno?

Ko sem drug dan uletela, kao meni ništa tebi ništa, so me valda takoj na blagajni napadle: “Kje je un? Polcija ga išče! Kle me je kr napadel neki.” Joj, joj. A je lahk še večja bruka? In valjda jaz nazaj: “Ne poznam.” “Kako ne, če sta bla pa dvakrat skupi kle?”

Hja. Ne vidte, da sem jaz prijazna punca?

Prijazna punca in sosedje

No, zdej sme kle skor tri leta. Ko grem mimo kafane, se šefe dere: “Kje si, carica!” Tete iz Mercatorja pa so moje najboljše frendice.

Kaj pa sosedje? Z enim klepetava v kafani, en je moj FB frend in bralec s tako lušno mlado familijo, pa ta dva kle direkt, k poznata mojga fotra, sta ok. Pa še ti so mojo knjigo prebrali in ko me enkrat prebereš, si primoran v to, da me maš na tak strange način rad.

Zarad ostalih pa še vedno hodim dol po štengah k Spiderman pa z Mission Impossible muzkico vzad. Če slišim, da glih takrat en bumbar odklepa vrata, grem rajš kr nazaj v flet. Ne vem, od kdaj sem tak mizantrop. Kup mravelj v betonskem mravljišču. In mravlje se razlikujejo po tem, da redkim vesel kot mavrica zapoješ živjo, drugim pa zdrdraš un zdolgočasen “dan”, ker že pač morš.

Ne vidim smisla v sosedih. Čeprov v prejšnejm fletu so mi dvakrat rešli rit, ker sem zaspala s hrano oz. oljem na štedilniku.

“Jebala te muzka”

Zadnjič sem šla nekam ven in slučajno vidim na svojem zvoncu tak lep sosedovski listek v stilu: “Fuck you! Jebala te muzka in neuvidevnost… Bla-bla-bla… Zapiraj okna!” In to jih moti čez dan!

Super, sam ker luzer se nima jajc podpisat? Očitno tud drugi špilajo Spidermane.

In spet Sherlock žilca, kdo je zdej ta. Očitna histerična ženska pisava, če jo motijo okna, je na mojo stran, aha, to so pod mano sam trije. Najprej spet hočeš napisat cel referat na listek, pa ga nabit nazaj, sam si misliš, ma ko vas jebe. In daš musko bolj potih.

Sej, tko se začne. Najprej muska, pol bojo obiski, pol smeh prenaglas, jebači jim ne bojo zadost luškani, orgazem ne bo na ta pravi frekvenci, pa druge vrste pira bo treba začet nabijat. Poznam jaz njih. Takoj ko skloniš glavo, si ga najebal. Če bi si psa nabavila, bi jih pa pasma motila.

10€ skoz okno

Že kr neki časa nazaj se mi ni dal it dol po stopnicah in sem pametno vrgla 10€ dol čez okno frendici. In valda se je kuverta zataknila sosedu pod mano na okenski polici. In gledam tisto kuverto tri dni v dežju, vetru, v vsemu, cel FB je navijal z mano za unih 10€, doma pa nobenga.

In pustim listek, da sem soseda zgori, kao, vračaj keš. In potem en dan ni več kuverte in našuntam jaz svojga takratnega tipa, nej gre on pozvonit. Smešno. Sposobna sem it brat svoje neumnosti pred ful ljudi, sosedu pozvonit za svoj keš pa ne.In čakam za vogalom, tip pozvoni, odpre en čiča in mu zasika: “A si ti Tereza?” “Emm, ne, sam ona…” Čiča pa kr dalje: “Vi ste še dobri. Vi vsaj keš mečete dol. Uni prejšnji so mi rolete pobruhal z vinom pa ribami. Pa glih nove so ble.”

Pff. Kdo ne bi mene za sosedo…