Mesec dni, da so ograji rekli ograja. En sam blef.
Misel tega tedna sem prebrala v časopisu rožnate barve, izrekel pa jo je gospodarstvenik Dušan Olaj. Saj veste, to je tisti gospod, ki prodaja po vsem svetu napihljive, hitro postavljive športne in za druge reči uporabne hale.
Tako citirajo Finance intervju z Olajem v Dnevniku:
“Rešujemo problem slovenskega vesolja, konkurenčnost hlačnih nogavic in se ukvarjamo s preveč izplačanimi nadomestili nekih individualnih pogodb. Prav nihče pa se ne upa spopasti s strukturnimi spremembami.”
Za v okvir
To misel bi morali dati v okvir in poslati na vsa ministrstva in na vse agencije in urade teh ministrstev, še prej pa s posebno dostavo in s podpisom predsednika samega na vlado Republike Slovenije.
To misel bi morali vsi naši voditelji prebrati vsako jutro: prvič na poti v službo, drugič na evidenčni uri, na kateri se štempljajo njihovi uradniki, tretjič pa, ko na svoji pisalni mizi ob uokvirjeni sliki svoje družine. Kot vsakodnevni opomnik in usmerjevalec o tem, zakaj so tam, kjer so.
Izvirni greh
Sprašujem se, ali naši oblastniki res ne vedo, kaj delajo? Če ne vedo, ali jih v to sili nekdo drug, ki to zelo dobro ve? Ali pa vedo, pa ne znajo drugače? Ali nočejo?
Ukvarjanje z obrobnimi stvarmi našega gospodarsko-političnega vsakdana je Sizifovo delo. Ko bodo porihtali štumfe, bodo prišli na vrsto čevlji. Ko bodo rešili vesoljske teme, se bo pojavil problem naših nebeško belih zemeljskih konjev. Ko rešijo vprašanje nekih individualnih pogodb v Ljubljani, se že odprejo nove v Kopru.
Tega ne bo nikoli konec. Vse to se nam dogaja praviloma zaradi napak v sistemu in strukturi. In ker ne rešimo izvirnega greha, smo primorani spremljati ta strašna in nenehna prizadevanja naših voditeljev, da rešujejo Slovenijo z majhnimi “tailor made” rešitvami — kakor jim paše.
Drobnjakarstvo
Ta majhnost zavedanja, kje so v resnici obzorja naših izzivov, ta omejeni vidni kot, to drobnjakarstvo me spravlja v bes. To je metanje peska v oči, blefiranje in sramotno metanje državljanov na finto.
Spominja me na aktualno temo migrantov. Mesec dni so rabili, da so ograji rekli ograja. Koliko energije, jezikovnih, tehničnih in piarovskih spretnosti, izjav in zapisov so pokurili, predno smo dobili jasno potrditev, o čem se v resnici pogovarjamo. En sam blef.
Nogavice
Ker je Dušan Olaj omenil nogavice in individualne pogodbe, ne morem mimo njih.
Država rešuje Polzelo z državno pomočjo in subvencijami, čeprav so ugotovili, da se je tam kradlo na vse možne, zelo nekreativne in tudi zelo enostavno ugotovljive načine — z dnevnicami, sejninami, kilometrinami, navideznimi nakupi storitev iz tujine, kamor je potem odtekal denar.
S tem problemom se je ukvarjal celoten ministrski zbor, o tem so debatirali poslanci, debatirali smo državljani, debatirali so novinarji. Samo nadzorni svet je sporočil, da o tem ni vedel nič.
Ne me farbat!
Nadzorni sveti so pri nas sistemska napaka. Ker so praviloma skupina ljudi, ki so nameščeni zato, da uresničujejo osebne ali skupinske interese tistih, ki so jih tja nastavili, in svoje lastne interese — na račun podjetja, ki ga nadzirajo. Ne pa v njegovo korist, kar bi moralo biti njihovo poslanstvo.
Slovenija se odlikuje z visoko nestrokovnim in izjemno koruptivnim nadzorništvom. Dokler se bodo take stvari dogajale v podjetjih, me ne bo nihče prepričal v nasprotno.
Nadzorniki in prdci
Tudi zgodba z odstavitvijo uprave SDH in rezanjem glav v DUTB si zasluži nekaj vrstic.
Skandinavci so po mnenju nadzornikov, politikov in vlade delali dobro in dobili pohvale za opravljeno delo, vendar so po odločitvi nadzornikov — oz. nadzornikov nadzornikov — morali oditi. Zato, da bodo lahko nadzorniki nadzornikov tudi v prihodnje tam kraljevali. Drugače si ne znam razložiti tega dogajanja.
Odpadnikom zdaj pripadajo odpravnine. V redu. Ampak ali naj zato, ker se je nekdo naprdnil, da jih noče več tam, jaz in ti plačava odpravnino? Ker gre samo za prdec, naj odpravnine plačajo nadzorniki iz svojega žepa. Iz mojega ne dovolim!
Sejnin, ki pripadajo nadzornikom, naj ne izplačajo njim, temveč naj jih dajo za odpravnine tistim, ki so jih frcnili ven. Te neznosne lahkosti trošenja mojega in — če dovoliš — tudi tvojega denarja kot davkoplačevalka ne prenesem več. Dovolj je bilo!
PS: Noordung
Čisto na koncu pa še malo v vesolje. Super se mi zdi, da imamo v Sloveniji vesoljski center. Tega nimajo v marsikateri razvitejši in bogatejši državi.
Še bolj super pa bi se mi zdelo, če bi poleg spoštovanja vrednega Noordunga, ki je zgodovinska danost, od tega centra državljani tudi v resnici kaj imeli.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 7. novembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Omejeno vidno polje in drobnjakarstvo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.