Cerarjeva cesta na smetišče zgodovine
Zarečenega kruha se v politiki poje ogromno. Le malokdaj pa smo priče takšnemu zasuku, kot ga je glede ograje izvedel Cerar. Še pred dobrim mesecem je bila Slovenija “organizirana in pripravljena”, predsednik vlade pa ni videl “razlogov, da bi kdo na naši meji postavljal žice ali ograje”.
Ko so v kabinetu ugotovili, da je stanje na meji resno, so pohiteli s PR triki reševati skrhan ugled premierja in zaostrili retoriko: “Če bo potrebno, bomo postavili ovire.” Danes o ovirah ne govori nihče več, kupili pa smo ograjo.
Kadrovanje
Če sta v lanski predvolilni kampanji neodločnost in preudarnost še želi sadove, danes Cerar deluje nebogljeno, v javnosti pa ostaja vtis, da ne vodi igre on, temveč se mu stvari preprosto dogajajo. Kar je problem tako za Mira Cerarja kot tudi za Slovenijo.
Pred časom smo ugibali, ali lahko Cerar postane novi Drnovšek. Toda Dirty Harry je imel dogajanje pod nadzorom. Če Cerar že postaja kaj, postaja bolj Alenka Bratušek. Z boljšo angleščino, a z enako vsebinsko praznino in politično nezrelostjo.
Migrantska kriza in vse bolj očitna nezmožnost kriznega vodenja pa nista največji Cerarjev problem. To pove veliko. Kar lahko Cerarja dolgoročno stane položaja v domači politiki, je kadrovanje. Če se spomnite, na volitvah je zmagal prav z obljubami o spremembah in se s tem zavihtel na čelo vlade. Zato je grožnja javnega mnenja tu zanj toliko nevarnejša. Novi standardi so v UKC, DUTB in SDH prinesli stare obraze in stare povezave. Samo največji optimisti verjamejo, da bo kdaj vse drugače.
Veseli december
Kaj je huje? Da takšno kadrovanje Cerar zavestno podpira in vodi? Ali to, da kadrovske politike nima pod kontrolo?
Če je razlog prvo, to nakazuje, da je padel pod vpliv lobijev in zavestno obrnil hrbet predvolilnim obljubam. Če je drugo, pa to pomeni, da kot predsednik vlade nima vpliva in da kadrovske poteze vlečejo drugi.
Karkoli je že res, Cerar tvega veliko. Opozicija si bo na tej točki privoščila zabavo. Sklic izredne seje DZ je samo uvertura v veseli december. Da nad kadri — vprašljiv je vsaj šef UKC — niso navdušeni niti koalicijski partnerji, je samo voda na mlin kritikov in (desne) opozicije.
Virantov efekt
Tisto, kar bi Cerarja moralo skrbeti, je odziv javnosti. Virantov efekt, če hočete. Tudi Virant se je z Državljansko listo podal v kampanjo kot vrhovna moralna avtoriteta in obljubljal nove standarde — etične, gospodarske, politične…
A ko so mediji odprli zgodbo z njegovimi zaslužki in ministrskim nadomestilom, ki ga je dobival kot nekdanji minister — hkrati pa s honorarji služil kot profesor —, je njegova priljubljenost strmoglavila. Sprva so ankete nakazovale celo morebitno zmago DL(GV), vendar se je na koncu moral zadovoljiti z zgolj 8%.
Cerarju se obeta podobna zgodba, le da njega to čaka po volitvah. Če se bo javnost počutila “nategnjeno” — z mediji vred —, se predsedniku vlade ne obeta nič dobrega.
Problem premiera Cerarja so obljube predvolilnega Cerarja. Res je, da imajo volilci spomin zlate ribice, toda obljubljati moralo, etiko in novo politiko, nato pa vladati po starih vzorcih in s starimi interesnimi skupinami, je avtocesta na smetišče zgodovine.
Gradbinci — kadroviki — so svoje delo že začeli.
