Radia Študent ni treba ukiniti. Ne bi pa bilo nobene škode.
Radio Študent je po sprejetju predloga Zakona o dopolnitvi Zakona o obrambi (21.10.) — po katerem bi/bo vojska dobila nova pooblastila pri obvladovanju begunske krize —, pod sloganom “Proti militarizaciji” vložil pobudo za referendum in začel (2.11.) zbirati podpise.
Poslanci pa so pohiteli: odbor DZ za obrambo je v torek (3.11.) potrdil Predlog sklepa o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o dopolnitvi Zakona o obrambi, ki ga je podpisalo 84 od 90 poslancev, ti pa so ga naslednji dan tudi potrdili z osupljivo večino (71/90).
Heh, proti je bilo samo 6 poslancev Združene levice.
Proti pobudi RŠ pa so tudi mnogi državljani. Na Facebooku je bila ustanovljena skupina Ukinimo Radio Študent, na Twiterju pa istoimenski account.
Tudi meni gre na živce, če kdo po nepotrebnem drek meša — in točno to zdaj dela RŠ.
Državotvornost
Medijem ni treba biti državotvoren. Vsaj ne na tak način kot politika in različni državni aparati — od represivnih do prijaznih.
Da je Radio Študent vložil pobudo za referendum, načeloma ni nedržavotvorno. Ker kaj pa mi vemo, kaj vse velja v Sloveniji državotvorno! Saj ravno v tem je problem, da vsi hočejo biti državotvorni v tem smislu, da se grejo politiko pod krinko civilne dobronamernosti in državljanskega psevdoaktivizma.
Je pa njihova poteza na vsak način malenkostna.
Novinar RŠ Matej Janković je v besednem duelu z Matejem Toninom (NSi) v torkovih Odmevih (4:33–13:37) argumentiral, da vojska tako ali tako že pomaga preobremenjenim in izmučenim policistom.
To je seveda res. Ampak ali je to dovolj? Bolj sem verjel Toninovi argumentaciji, da Policija sama ne bo zmogla in da zato rabi pomoč Vojske — in temu primerno zakonsko podlago.
Otroci cvetja
RŠ so pacifistični otroci cvetja, ki že iz principa nasprotujejo vojaštvu, kaj šele povečanju pristojnosti oboroženih oseb. Otročji so — in za take je referendum premočno orožje. Pravilno, da so jih poslanci overrulali.
Takle mamo: referendum lahko predlaga kdorkoli — vsak genij (če ga imamo), pa tudi vsak cepec (ki jih mrgoli).
Referendum je načeloma mogoče res najvišja oblika neposredne demokracije, ampak ni primeren za Slovence. Slovenci se s politiko ukvarjajo preveč manično-depresivno in obsesivno-kompulzivno. Nimajo nobenih prioritet. Imajo smisel za državotvornost, to že, nimajo pa smisla za državo.
Referendum je v Sloveniji samo pregovorno poleno, ki ga lahko kdorkoli vrže komurkoli pod nogé.
Dragi Miran, čez 700 let bo referendum tudi v Sloveniji nekaj takega kot v Švici. Prej pa ne.
Agresivna alter/hipi RŠ melanholija
Radia Študent nisem nikoli poslušal. V glavnem so vedno vrteli zateženo, neposlušljivo muzko, politično pa so se mi zdeli irelevantni. Ciničen in vedno proti sem jaz bil že v gimnaziji.
Že v 80. letih, ko sem bil načeloma zrel za RŠ, se mi je zdelo, da je njihov čas že zdavnaj minil. Nisem pa takrat opazil, da se je cela moja generacija pri njih kalila in se učila klasičnih novinarskih pomot, ki so se medijem in družbi maščevale šele čez desetletja.
Svet se spreminja, samo ta agresivna alter/hipi RŠ melanholija se ne spreminja.
Še danes sem vesel, da me ni bilo zraven. Če bi bil, bi v nadaljevanju mogoče celo naredil kariero v medijih.
Radia Študent ni treba ukiniti. Ni treba mahati že spet s tem Supervizorjem. Sicer ne vem, zakaj bi študentje morali imeti svojo radijsko postajo — pa še takšno, ki jim jo država plača —, ampak po tej materialistični logiki bi se lahko tudi vprašali, zakaj je v Tivoliju potrebno otroško igrišče. Tudi brez njega bi otroci preživeli. Ker družba je sistem peskovnikov, a veste.
Mene bolj skrbi, da lahko referendum predlaga tudi medij. Mislil sem, da imajo mediji drugačen družbeni vpliv. Pomota.
Pa saj je logično: marginalci, ki jih nihče ne posluša (gleda, bere, spremlja), se pač poskušajo spromovirati tako, da iz peskovnika prestopajo pred parlament.
