Miren, normalen dan med begunci

6.11.2015 / 06:08 Komentiraj
Človeški, ti naši policaji. “Tu smo, da pomagamo. Samo ljudje smo. Tako kot begunci,” je rekel, kot da sliši moje misli.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V nedeljo sem 12 ur preživela v sprejemnem centru Dobova 2 kot prostovoljka Rdečega križa Slovenije.

Center je med pokopališčem in cesto, ki vodi do mejnega prehoda Rigonce. Ob zaprti cesti je bilo veliko policijskih in civilnih vozil in eno gasilsko. Ob pogledu na policiste v črnem in vojake v popolni bojni opremi na vhodu v sprejemni center sem globoko izdihnila. To je torej prvo, kar begunci zagledajo, ko pridejo. Center je v bistvu ograjeno šotorišče. Veliko ograj.

Šef Ive, ki dela non stop, nas je popisal in nam dal brezrokavnike ter osnovna navodila o uporabi rokavic, maske in organizaciji dela.

Ker nihče ni vedel, koliko jih bo prišlo

Najprej smo zlagali hrano. Za približno tisoč ljudi. Ker nihče ni vedel, koliko jih bo prišlo. Potem smo sortirali obleke in čevlje.

Vmes sem škilila med režami, kaj delajo begunci. Bili smo v istem šotoru, med nami je bilo le rahlo razprto platno in ograja. Spali so, se sklonjeni nad zemljevide pogovarjali. Otroci so risali, se igrali. Prtljago so vzeli iz torb in jo zložili nazaj.

Ko so stopili iz šotora, so nam izza ograje kazali, kaj rabijo. Nekako smo se zmenili, malo z gestami, malo z angleškimi besedami. Tisti dan je bilo premalo moških obuval. Zato smo jim dali več toplih nogavic.

Vonj po dekah

Pri odhodu so imele prednost družine. Desetčlanska družina je povedala, da bi radi na Švedsko. Potrpežljivi in prijazni so bili.

Stala sem ob družinskem zdravniku, rojenem v Savdski Arabiji. Živi in dela na Madžarskem, v centru je bil obenem zdravnik in prevajalec. Ko se je pogovarjal z njimi, so ga prijazno gledali, se sramežljivo nasmihali in gledali v tla.

Ko so zapustili šotor, smo ločili obleke, ki so jih pustili, ostanke hrane, smeti in deke. Maksimalno smo se potrudili pospraviti po vseh kotih in potem pomesti.

Imela sem zaščitno masko — pod katero zlahka in hitro zašvicaš —, pa sem vseeno vonjala deke. Specifičen vonj. To ni smrad popotnikov, ki se že dolgo niso stuširali. Težko ga opišem. Še zdaj mi ne gre iz glave in spomina. Tudi očiščene in zapakirane deke imajo močan vonj, ampak drugačnega.

Nova pošiljka

Vmes je prišla pošiljka nerabljenih ženskih čevljev in škornjev. Donacija. Ko so domačini pripeljali hrano in pijačo, smo sestavili verigo in si podajali hrano. Skladišče smo malo preuredili, da je šlo vse not in da se je dalo vmes hoditi. V kotu sta bili dve veliki zeleni torbi s paketi iz tujine. Paketi za otroke so bili posebej. Plenice in obliži, kakšna čokolada in igrača.

Na njih listek z na roko napisanim posvetilom v angleščini: “Ne predstavljamo si groze, ki jo doživljate. Upamo, da se boste varno prebili čez vse. Upamo tudi, da bo vaše življenje kljub vsemu dobro. Želimo si, da bi lahko za vas naredili več.” — s podpisi družinskih članov.

Čez dan je nekdanjo tovarno čuval vojak v popolni bojni opremi. Po ta malem je imel na sebi 10 kil opreme. — [Fotografija: Jedrt Jež Furlan.]

Beti

Po zdravila, moške čevlje in bunde smo se odpeljali v nekdanjo tovarno Beti. Nekaj oblek v skladišču je bilo novih, še z listki iz trgovin. Čez dan je nekdanjo tovarno čuval vojak v popolni bojni opremi. Ko smo čakali na prevoz, sem ga vprašala, koliko tehta orožje, kakšnega dometa in moči je, koliko tehta zaščitni jopič, kaj ima po žepih. Po ta malem je imel na sebi 10 kil opreme. Orožje je bilo kar lahko, a z velikim dometom. Zvečer je bila tovarna osvetljena, odprta, brez varstva.

Nič osebnega

Vmes, ko smo pospravili šotore in čakali, da pridejo novi begunci, smo policistom in vojakom razdelili čokoladice. Za energijo.

Policisti so rekli, da je danes miren in normalen dan. Da Sirci veliko bolj upoštevajo njih kot pa vojsko. Ko so se begunci med sabo stepli, so policaji mislili, da tudi zato, ker se zaradi vzgoje in kulture ne znajo pogovarjati. “Mi Slovenci se zapremo v hišo in mal popijemo, oni se pa kregajo.” Niso vzeli osebno. Tudi ko je kakšen kamen priletel v njih. Kdo pa ne bi bil živčen v situaciji, v kateri so se znašli. Vmes je padel kakšen štos in zajebancija — pa ne na račun beguncev.

Eden od policistov me je odpeljal na bližnjo bencinsko postajo po cigarete. “Policaji smo tu, da pomagamo.” Človeški in zabavni so tile naši policaji, mi je šlo skozi glavo. “Samo ljudje smo. Tako kot begunci,“ je še rekel, kot da bi slišal moje misli.

Šele potem me je zvilo

Ko so dobili sporočilo, da je vlak prispel, smo vedeli, da pridejo čez približno 20 minut in koliko jih bo. Pričakali so jih vojaki v koloni, policaji v črnem in mize s hrano, ki smo jim jo delili. Najprej za dojenčke. Potem sadje, ribje paštete, kruh, mleko, sladkarije, voda, na koncu še čistilni robčki, vložki, plenice. Tekoči trak, ki mora hitro laufat. Če so se predolgo obirali, gledali in izbirali hrano, so jih vojaki in policaji malček priganjali. Prednost so imeli tisti, ki so rabili mleko in otroško hrano. Nekateri so hrano kopičili, drugi ne. Ena od mam je imela na sebi več torb in v naročju spečega otroka. Hrano smo položili kar nanj.

Prijazno so nas gledali, večina se je zahvalila. Z besedo ali gesto. Vmes je prevajalec v megafon razlagal, kje so in kakšni so postopki. Potem so šli v kolono za registracijo. Najprej jih policisti in policistke pregledajo. Včasih kak vojak zavpije v angleščini: “Stay in line!”

Vse je potekalo dokaj mirno. Nekaj jih je šlo do zdravnika, z nekaterimi sem izmenjala nekaj besed. Malo jih zna angleško, jaz pa ne francosko.

Zmatrana sem prišla domov. Se stuširala in potem ležala v kadi, polni tople vode. Šele takrat me je zvilo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE