Ustanavljam še en Odbor 2015. Za pečenice gre!

Vsaka nesvoboda se začne s predobrimi nameni. Tudi največji samodržci zgodovine so bili samo iskreno zaskrbljeni očetje narodov, preden so začeli odmotavati kolute bodeče žice. Dovolj iskreno ljubeči, da so dosegli konsenz. Ljubezen in skrb sta temelja vseh restrikcij.

Tako sem oni dan zastrigel s paranoidnim levim ušesom, ko je svetovna zdravstvena organizacija WHO napovedala bitko rdečemu šniclju in klobasi.

Brezbrižneži so odmahnili z roko, češ, gre za nebulozo. Toda podobni propagandni manevri so bili še vedno doslej samo zlovešč uvod v neke vrste restrikcijo, prepovedovanje, teror.

Da smo “tobakajci” — kot je kadilce v svojih moralkah imenoval presvetli Slomšek — dandanes s trošarinami in z izgonom iz gostinskega raja v hlad pozne jeseni ožigosani luzerji, se lahko zahvalimo podobnim propagandnim zametkom.

Avtohtoni domači birokratek

Kadar piflarji iz kake “svetovne” organizacije zarolajo tak sistematični piar, je treba postati pozoren. Zgodba je vedno podobna. Brezimna uradnica WHO je v Ženevi pritisnila send in zgodba se je zavrtela. Kolorektalni rak kolin se je s pomočjo tiskovnih agencij in skozi domače časnike razširil med javnost in vzbudil določeno mero zanimanja.

Na tej točki vstopi v igro avtohtoni domači birokratek, ki ždi v svoji izbi od pisarne in čaka, da avtomatično udejanji svoje poslanstvo. Čaka na klic urednice Odmevov in pridno vadi svoja suhoparna, politično korektna pojasnila.

Leta in leta je ždel v svoji čumnati, hodil na sestanke, konference, zračne milje zbiral, poročila prebiral, jih kompiliral in arhiviral… — potem pa ga vsega anemičnega in bledega končno zagledamo, kako Rosviti na vsako vprašanje odgovarja nekako takole: “Tveganje, glede na poročilo WHO, obstaja.”

Sledenje namigom

Servilni karierni pizdunček se zaveda, da njegova naloga ni strokovni razmislek, temveč zgolj sledenje namigom institucionalnih avtoritet, ki prihajajo iz bruseljskih, strasbourških, ženevskih ali kakšnih drugih birokratskih metropol s kredibilnim geografskim poreklom.

Ker pa je neprevzemanje odgovornosti temelj njegovega obstoja, je cilj slehernega birokrata vzpostavitev čimprejšnje restrikcije. Če se nekaj ne zgodi, ni posledic. Čisti Newton. Ni akcije, ni reakcije! Ni odgovornosti! Ni tveganja! Ne za njegovo napredovanje v pisarno z oknom, ne za vašega črevesnega raka. Win-win!

Vsesplošno odobravanje

Toda pred birokratkom je še ena naloga. Doseči mora vsesplošno odobravanje, da je vsaka prepoved nečesa za nekaj dobra.

Tu najprej računa na podporo čistunskih mnenjskih voditeljev in voditeljic, ki jih v normalnih družbah, kakršna je naša, nikdar ne zmanjka. To so osebki, katerih edina droga je kariera, edino poslanstvo pa, da bo njihovo kot struna napeto telo, ki po svetu nosi njihov unikatni um, zdravo dočakalo 157 let.

V takih primerih se najprej oglasijo maratonski pranojedci, ki nam začnejo nabijati slabo vest, da se naši čiki in poli salama zažirajo v zdravstveno blagajno in da naj poskrbimo vsaj za prihodnje rodove, če že zase ne.

Na koncu pa tako ali drugače servirajo še tisto klasično bedarijo, ki sta jo ovrgla že vsaj Hemingway in Prešeren, če ne še kdo: da dober um domuje samo v zdravem telesu.

Seveda te ob teh modelih hitro popade, da restrikciji prikimaš. Če ne v svojem imenu, pa v imenu svojih otrok.

Mentalna zanka maratona

Zdravim nesvobodam in zdravim dejanjem se ne smemo upirati. Ljubljanski maraton je čudovit dokaz za to mentalno zanko.

Mesto, ki bo kmalu štelo pol milijona duš, se brez bitke za tri dni preda 20.000 športnim okupatorčkom. Vsako negodovanje, da gre dejansko za fizično omejevanje svobode skupnega prostora, je brez učinka.

Še več! Morebitno nerazumevanje žena in mož v pajkicah je zaznamovano kot popolna odsotnost sočutja in težka politična nespodobnost.

Slaba vest, ki jo generirajo prešvicani, vodi v tihi konsenz, da imajo navsezadnje prav. Vsakoletna poročila o rasti udeležbe pa nas v tej veri samo še utrjujejo: njihovo pravico, da nam vzamejo našo pravico, argumentirajo s tem, da je njihovo početje po poročilu neke organizacije iz Ženeve zdravo za kardiovaskularni sistem.

Sočutja in razumevanja v obratni smeri nihče ne pričakuje. Niti si ga nihče ne upa terjati.

In ni daleč dan, ko nam bo peščica birokratov in zdravih pizdunov zakuhala nov standardni dialog: “Gospa, oprostite. Vas moti, če vpričo vas pojem hot dog? Saj bom hitro.”