Bogastvo narodov ali Slovenija ni država, Slovenija je krajevna skupnost

5.11.2015 / 06:06 Komentiraj
V Sloveniji bežimo pred odgovornostjo. Naj vihar mine. Najbolje potrpeti do naslednje plače. In do naslednjega viharja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na letalu za Zürich, 16. oktobra 2015.

Velikokrat imam občutek, da Slovenija sploh ni država. Ko pridem v Slovenijo, se mi zdi, da sem še vedno v malo večji krajevni skupnosti. Na vsakem koraku vsi bežijo pred kakršnokoli odgovornostjo. Namesto da bi se zavzemali za to, za kar sami pri sebi mnogi celo menijo, da je prav, se skrijejo in čakajo, da se bo izpostavil nekdo drug. Ali še najraje — da se ne bo nihče. Naj vihar mine. Najbolje je potrpeti do naslednje plače. In do naslednjega viharja.

Nekateri moji novinarski kolegi — še bolj pa uredniki — vse pogosteje nasedajo cenenemu populizmu. Morda je potrebna razprava o dobrem ali slabem delu menedžerjev slabe banke DUTB, toda ni mogoče pritrditi ali sodelovati pri političnem linču teh menedžerjev zaradi domnevno previsokih plač. Dvajset ali 30.000€ plače v svetovnem merilu ni prav nič posebnega. In to dobro vedo tudi ti, ki so jih odstavljali. Če imajo uredniki in politiki desetkrat manjše plače od njih, to še ni razlog za linč.

Lahko je biti neodvisen, če si bogat

Neodvisnost je najboljša in najlažja, če si bogat. To dobro vedo Švicarji. Zaradi tega so spet — brez konkurence, z velikim naskokom — najbogatejši prebivalci tega planeta. Bi se jim Slovenci želeli približati? Krajevno skupnost bo treba najprej zamenjati za državo.

Pred kratkim se je zgodilo nekaj navidez nepovezanih reči. Sredi oktobra je banka Crédit Suisse v Švici objavila letno poročilo o bogastvu prebivalstva posameznih držav sveta. Tiste dni so v Sloveniji nagnali dva direktorja DUTB — domnevno zaradi previsokih plač, le kak dan pozneje pa sem z Brnika z letalom potoval v Švico.

Najprej brniška zgodba.

Ljubljana–Zürich

Gospodične iz letališke zgradbe so nas že poslale v avtobus, ki bo kakšnih šestdeset potnikov odpeljal do Swissovega jumbolina, ki je stal na robu ploščadi. Deževalo je, vsi potniki so bili že na avtobusu, vrata je šofer zaprl, potem pa čakal. Čakal, čakal, čakal…

Minilo je dobrih dvajset minut. Nejevoljni in z vse manj zraka v avtobusu, ki je prepuščal v kabino še nekaj dizelskega izpuha, smo se ozirali proti majhnemu reaktivnemu letalu, ki je imelo prednja vrata še zaprta, okrog nosu pa se je vrtela skupina mehanikov. Jasno je bilo, da je z letalom nekaj narobe. Vseeno so nas pustili čakati v zatohlem avtobusu brez svežega zraka tik ob letališkem poslopju.

Omedlevica: šofer, študentka, policist

Naenkrat sem začutil, kot da mi nekaj leze po levi nogi. Ozrl sem se dol in opazil zajetnega gospoda, ki se je tik ob meni zgrudil na tla. Nekaj ljudi se je sklonilo k njemu, drugi smo zavpili, naj vendarle odprejo vrata. Skočil sem na prosto, kjer se je pred menoj znašel naš šofer. Z walkie-talkiejem v roki in s srepim pogledom je presenečen zrl v notranjost svojega avtobusa. Govoril sem mu, naj pokliče rešilca in odpre vrata poslopja, on pa je ponavljal, da tega ne more, da ni nič kriv, da nima kode za odpiranje vrat poslopja, da je samo šofer. Tudi to, da nas je v avtobusu brez zraka zadrževal skoraj pol ure, da ni njegova krivda. Izpolnjuje le ukaze drugih, je nekajkrat ponovil.

Ko sem že nekaj časa tolkel po šipi terminala, je vendarle pritekla mladenka, ki je po nekaj težavah s kombinacijo številk za odklepanje le odprla vrata. Tudi ona je rekla, da ni sama nič kriva. Že štiri leta dela na letališču, pa je še vedno plačana kot študentka. Tudi tak status ima, je dodala.

Za njo je prišel v našo bližino policist, ki je bil iz previdnosti raje tiho, naredil pa tudi ni nič.

Medtem so potniki gospoda s tal nekako spravili k zavesti, še vedno smo glasno zahtevali reševalce. Ko je gospodična študentka prišla do nesrečnega potnika, je vzkliknila, da ni medicinska sestra. Starejša gospa, ki je klečala ob potniku, je zavpila: “Jaz pa sem medicinska sestra! Pokličite za božjo voljo reševalce!”

Razmere so se stabilizirale, gospod je medtem prišel k zavesti. Prišli sta reševalki in mu rekli, naj gre z njima v ordinacijo. Potoval je sam, imel je manjši kovček. Sključen in zelen v obraz ga je nosil sam. Eno od reševalk sem opozoril, naj mu glede na njegovo počutje prime kovček, ona pa mi je odrezavo odvrnila: “Saj vidite, da ga lahko nese sam.”

Boksarski položaj

Kot smo domnevali že med čakanjem v avtobusu, je bilo letalo pokvarjeno. Vrnili smo se v letališko zgradbo in potem vsak po svoje potovali v svoje smeri z drugimi letali. Za vse je to pomenilo vsaj še nekaj ur čakanja na Brniku.

Ker sem imel kar nekaj časa do naslednjega leta v Zürich, sem si film v možganih zavrtel nazaj.

Vsak, ki sem ga v omenjenem primeru opozoril, naj vendarle pohiti, ukrepa, nekaj naredi, se je najprej zavaroval. Postavil se je v boksarski položaj z rokami pred obrazom, vmes pa ponavljal izgovore, zakaj ničesar ne more spremeniti.

Stavim, da bo ob naslednjem podobnem primeru na Brniku vse enako. Ljudje bodo čakali v avtobusu brez zraka. Če bo kdo padel skupaj, bo trajalo kar nekaj časa, da ga bodo začeli oživljati. Če bo sposoben hoditi, bo moral svoj kovček za medicinsko sestro vleči sam. Nihče v vsej verigi vpletenih pa ne bo imel občutka, da bi se na Brniku moralo karkoli spremeniti.

Filozofiranje je odveč

Odpuščena menedžerja DUTB naj bi imela previsoke plače. Vlada je  obema gospodoma s tem pričakovanim argumentom odrekla zaupanje javnosti. Ne vem, ali sta res storila kaj narobe. Ne vem, ali sta pri prodaji premoženja ravnala v korist lastnikov nasedlega državnega premoženja.

Vem pa, da 20 ali 30.000€ ni bog ve kako visoka mesečna plača za uspešne evropske in svetovne menedžerje. Če kdo res pričakuje, da bodo dobri in uspešni kadri s svetovnega trga prihajali v Slovenijo delat za dva ali tri, pa tudi za pet ali 8.000€, potem se krepko moti. Če bo nadzorni svet NLB svojega mendežerja iskal na svetovnem trgu in želel res najbolj izkušenega, znanega in dobrega, ga bo to stalo vsaj milijon evrov na leto. To je spodnji rob.

Enako velja za vsa druga podjetja, ki jih upravlja država. Najboljši menedžerji v kapitalizmu zaslužijo veliko. Filozofska razprava, kako perverzni so postali zaslužki zgornjega menedžerskega sloja v mednarodnih podjetjih, bankah in finančnih institucijah, nam tu ne bo veliko pomagala. Četudi se lahko strinjam z dvomi v upravičenost milijonskih plač, se moramo v Sloveniji —  če želimo sodelovati na razvitem svetovnem gospodarskem trgu — sprijazniti z nekaterimi preprostimi pravili in zakonitostmi, ki veljajo v gospodarstvu, politiki in obveščanju javnosti.

Populizem in demagogija

Tudi najvišji in najbolj odgovorni politiki v državi, ki želi biti resna, kredibilna in globalno primerljiva, ne morejo zaslužiti tri, štiri, 5.000€ mesečno. Veleposlanikom in diplomatskemu osebju za zastopanje svoje države po svetu ni mogoče dodeliti nekaj tisoč evrov reprezentance na leto.

Morda se pridiganje o skromnosti sliši privlačno in demagoško, že kar populistično. Toda s človekom, ki verjame v to zablodo, sem se pripravljen z veseljem sprehoditi do zunanjega ministrstva Irske, Nove Zelandije, Čila ali Švice. Tam bi ga ob vprašanju, ali je na njihovih veleposlaništvih za reprezentanco dovolj le nekaj tisoč evrov, nemudoma poslali na psihiatrično zdravljenje.

Ekipa za F-1

Če se recimo odločiš, da boš imel moštvo in nastopal v svetovnem prvenstvu formule 1, potrebuješ dva dobra dirkača, tovarno z modernim vetrovnikom, približno tristo odličnih mehanikov in inženirjev, motor, ki je najbolj sodoben hibrid in ga lahko naredijo le štirje prozivajalci na svetu…

In če se odločiš, da boš imel državo, potem se ne moreš več obnašati tako, kot da še vedno upravljaš le krajevno skupnost. Na svetovnem zemljevidu so pravila drugačna kot v krajevni skupnosti. Dvomim, da se Slovenci 25 let po ustanovitvi svoje države tega zavedajo. Če bi se, ne bi dovolili, da jim politiki in mediji mečejo pesek v oči z domnevno razkošnimi plačami menedžerjev. Treba je najti prave, svetovne menedžerje in jih temu primerno svetovno nagraditi.

Če pa vodiš krajevno skupnost, tudi z menedžerji ravnaš kot v krajevni skupnosti, kajne? Je to tako zelo težko razumeti?

Lestvica

Crédit Suisse je v svoji raziskavi svetovnega bogastva držav skratka ugotovil, da je na prvem mestu prepričljivo spet Švica. Povprečno premoženje odraslega Švicarja znaša nekaj več kot pol milijona dolarjev. S tem Švicarji za več kot 100.000$ vodijo pred Novozelandci.

V rangu premoženja nad 100.000$ na prebivalca so vse države Zahodne Evrope — razen Potrugalske —, ob njih še Kanada, ZDA, Izrael, Kuvajt, Katar in Združeni arabski emirati, pa Japonska, Tajvan, Avstralija in Nova Zelandija.

Slovenija se je v poročilu uvrstila v naslednjo skupino vmesnih držav, kjer premoženje znaša med 25 in 100.000$ na odraslega prebivalca. Teh držav je zelo malo, vsega šestnajst — v Evropi ob Sloveniji samo še pet: Portugalska, Grčija, Estonija, Češka, Madžarska.

Poročilo ob tem opozarja, da so Portugalska, Grčija in Slovenija na zgornjem robu te skupine, torej tik pod 100.000$, druge evropske države v tej skupini pa na spodnjem.

V tretji skupini, ki jo imenujejo “mejna”, premoženje na odraslega prebivalca znaša med pet in 25.000$. V njej je skoraj vsa Vzhodna Evropa in ves Balkan. Odrasel povprečni Slovenec ima torej z nekaj manj kot 100.000$ premoženja skoraj štirikrat več od povprečnega Hrvata in šestkrat več od povprečnega Srba — in več kot petkrat manj od Švicarja.

Prvič, drugič, tretjič

Statistika ne pove veliko, pravijo. Morda res. A te tri zgodbe sem povezal zato, ker bi se Slovenci iz njih lahko nekaj naučili.

Prvič, da je treba v vsakem okolju, ki si želi napredovati, spodbujati odgovornost, razmišljanje in aktivno udeležbo pri spreminjaju stanja. Od vseh, ki so se na Brniku skrivali za svojo nemočjo, bi morali zahtevati ukrepanje. To bi morali zahtevati njihovi sodelavci, nadrejeni, prijatelji, znanci, pedagogi, naključni mimoidoči… Samo tako se podobna zgodba naslednjič ne bo ponovila. Vsakdo lahko s svojim pozitivnim pristopom, izkušnjami in idejami prispeva k temu, da se ob vsakem, še tako majhnem detajlu razvijamo in poskušamo ravnati vsakič bolje.

Drugič, da je treba dobro delo, učinkovitost, pripravljenost na tveganje, izkušnje in uspehe nagrajevati. Ne z drobtinami, temveč tako, kot to počnejo najboljši, najbolj razviti. Zato so tudi najbolj bogati.

In tretjič, ker lahko Slovenci preskočijo v elitno skupino najbolj premožnih ljudi na svetu samo, če se bodo primerjali z najboljšimi. Saj veste: še vedno velja rek, da je denar sveta vladar. Kaj ko bi si politiki in mediji za svoj cilj postavili, da bo Crédit Suisse v svojem naslednjem poročilu tudi tisti košček zemlje na jugovzhodu Alp in njene prebivalce, ki se imajo za Slovence, iz zelene, vmesne obarval v rumeno barvo, barvo najboljših na svetu?

Aja, pa da ne pozabim še enkrat ponoviti: krajevno skupnost bo treba najprej zamenjati z državo.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v petek, 16. oktobra, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Država ni krajevna skupnost. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE