Nimamo voditeljev, ker voditelji nimajo besed
Če si uradni govorec, je za lastno duševno zdravje precej koristno, če verjameš vsaj v katero od vrednot, o katerih govoriš. V treh letih, kar sem govoril v imenu Urada Evropske unije na Kosovu, mi nikoli ni bilo težko, če se kdo od sogovornikov — najpogosteje urednikov, novinarjev, politikov ali umetnikov — ni strinjal z “našimi” vrednotami. Vedno pa mi je bilo težko, če mi je kdo rekel: “Ne delate v skladu z lastnimi vrednotami.”
Če ima prvo opraviti z nujnimi nestrinjanji, so bile drugo boleče sledi nedoslednosti. Najpogosteje je šlo za vladavino prava, ki naj bi jo na Kosovu utelešala misija Eulex.
Vsaj enkrat v tem času pa je zabolelo tudi na bolj političnem področju. Ko so med kriterije za sodnike na severu Kosova vpeljali nacionalni ključ, me je najboljši prijatelj vprašal: “Kako boste proti etničnemu čiščenju, če dovolite sodnike izbirati po etničnem ključu?”
Pragmatizem in načelnost
Nisem imel pravega odgovora, saj je pragmatizem stabilnostnega dialoga prevagal nad vrednostnim sistemom pravice. Zato pa se je bilo ob ustanavljanju posebnega sodišča za vojne zločine, storjene s strani pripadnikov Osvobodilne vojske Kosova, našemu posebnemu predstavniku laže braniti pred očitki, da je treba najprej soditi vsem zločinom nad Kosovarji. Zato je lahko strogo načelno in prav nič pragmatično dejal: “Zločin je zločin!”
Četudi si morda prvi hip v dilemi med praktičnostjo navidezne rešitve in težavno, pogosto bolečo načelnostjo, se post festum vedno izkaže, da je prvi izhod samo začasen privid — šele drugi pa te navda z resnično močjo za zmago.
Podiranje Evrope
Natanko tako sem razumel sporočilo, ki ga je z odgovorom poslancu Nove demokracije Georgiosu Kumocakosu grški premier Cipras v resnici poslal Evropi “severno od Grčije”: “Niste na ravni vrednot, ki jih pridigate!”
Šlo je seveda za begunce in njihovo usodo na poti od grških otokov do nemških pragov.
“Ne moremo koristiti ne Evropi ne beguncem ne našim lastnim državljanom, če mislimo, da bomo igrali vlogo čuvaja Evrope,” je z jasno aluzijo na nedavno bruseljsko nedeljsko srečanje s svojimi premierskimi kolegi dejal Cipras. “S tem, ko zidate zidove in postavljate ograje, podirate Evropo, kakršno pridigate.”
Etika in poetika
Vrhunec njegovega (od)govora v grškem parlamentu pa je zarisal z dilemo, na katero je dal tudi zelo jasen odgovor:
Ko se predstavnik grške obalne straže znajde v dilemi med obrambo meje in rešitvijo človeškega življenja ilegalnega begunca, mora izbrati — življenje! Ko ti premier države reče, da je rešitev enega samega življenja pomembnejša od državne meje, se v tej izjavi spojita antična tragedija in svetopisemska retorika, Antigonina prilika in Kristusova pridiga. In zato nas Grk upravičeno sprašuje: “Kje so vaše evropske vrednote — in odkod so do vas sploh prišle? Kaj pa, če jih niste našli ne na domačem pragu ne pod domačim ognjiščem, ampak so vam jih prinesli bosonogi romarji in grški misleci?”
Etika in poetika. Solidarnost nas navda z dostojanstvom in ponosom, trgovanje s ceno človeškega življenja pa umaže v lastnih očeh.
[Spodaj si lahko v dveh delih ogledate Ciprasov govor v grškem parlamentu.]
Koalicija solidarnosti
Problem, ki ga imamo ta hip slovenski državljani, ni v tem, da bi bilo težko najti slovenske Kumocakose. Treba je samo pogledati, kdo iz domačije sedi v Evropski ljudski stranki (EPP), pa se bo ena evropska internacionala hitro profilirala. Veselo raste, saj so ji dobrososedski odnosi garantirani na vse strani neba — od Orbánovega vzhoda do fašistov na zahodu, od “svobodnjakov” na Šentilju do Karamarka na jugu.
Problem je drugje: ko Cipras omenja epizode nedeljskega srečanja v Bruslju, hitro prepoznamo, da v koaliciji “dostojanstva solidarnosti” ni najti našega premierja. Ni ga niti za govorniškim odrom Državnega zbora, od koder bi dal svojim sodržavljanom vedeti, da Slovenija za reševanje človeških življenj ne bo nikoli postavljala cene, niti izstavljala računa.
Kava ali čaj? Ne, hvala!
Je pa iz taistega DZ slišati nekaj drugega: da se zunanji minister — v vladi pooblaščen in odgovoren prav za reševanje begunske krize — ponuja, da bi organiziral “kavico” med premierom in vodjo opozicije!
Oprostite, gospod Erjavec, slabo ste razumeli gospoda Ciprasa. Ko je omenjal “defensive and phobic attitude”, je to navajal kot negativno držo, ki se je je treba za vsako ceno izogibati — ne pa, da je treba na kavo peljati defenzivnega premierja in fobičnega vodjo opozicije. Pri izbiri med kavo in čajem je treba obema reči: “Ne, hvala!”
Človeški tok
Begunska kriza je v Sloveniji naredila dvoje: oplazila nas je s tokom sveta — ki ni ne Južni ne Turški, ampak tragično človeški — in pokazala, da na tako resne preizkušnje nismo pripravljeni.
A ne v tistem običajnem pomenu, da nimamo načrta, kapacitet ali uniformirane sile. Ne, temveč v veliko hujšem, zgodovinsko prav tragičnem pomenu: nimamo voditeljev —, ker voditelji nimajo besed. V nasprotju z iluzijo, ki jo hkrati ustvarjajo domači tabloidi in tuje TV serije, to ni ne stvar uradnih govorcev ne piscev govorov, temveč politikov samih.
Zato bi bilo skrajno narobe, če bi se na očiten ponovni vzpon desnega diskurza poskusila lepiti levica in se vzpostavljati skozi zoperstavljanje. Ne. Edini način levice — tudi Združene, če hočete — je boleče, mukotrpno in dolgotrajno soočanje z realnostjo samo. Šele ko bo našla svoje politične besede, s katerimi bo krizo reflektirala — trenutno jih ima veliko več v resnem žurnalističnem diskurzu kakšnega Hladnika ali Videmška —, in svoja lastna etična dejanja lahko vsaj hipotetično upa, da bo postala tudi faktor njene rešitve.
A do takrat bo žal preteklo še veliko človeške reke mimo Brežic. Tam, na sotočju zelene Krke in rjave Save, se mešajo barve naše prihodnosti. Budijo se upi in padajo iluzije.