Rehab: Alko pa depra sta najlepši par

Rehabi so tud ena tragikomična zadeva. Za rehab se ponavad odločimo, ko nam že pošteno kuzla v rit skače. Al so te starci, družina, otroci, šef, policaji, ki so ti zaplenili avto, postavli pred dejstvo, al pa točno veš, da bo tvojim notranjim organom kmalu odklenkalo, in ti bojo sam še čestitko poslali: “See ya! Mi se ne gremo več.” Pa čeprov delaš vse na temu, da boš čimprej šel, vseen ne bi glih že šel.

Ko se odločimo za zdravljenje, se ne odločimo zato, ker bi si vsi tega juhuhu želeli, ampak ker moramo. Sej eni se res skulirajo, sam ponavad se človek skulira čist kr sam, ko mu vse dopizdi.

Ko so mene nagonili v komuno leta PM na Portugalsko, sem šla isto s surlo dol. Sicer sem res hotla sam spizdit tud iz te Slovenije, sam glih happy pa nisem bla. Kaj zdej mene tja nekam med Portugalce pa Zahoviče pošiljate? In to za kok? Dve leti? Sej nismo gladki.

V komuni so pizde

Pri rehabih je tud ena jeba. Itak, da je treba zalaufat mozak, ampak treba je tud kakšno fizično krizo dat skoz za začetek. In krize se vsak boji. In zarad krize boš vedno najdel izgovore: “Pa glih jaz bom mela epileptični napad, pa glih mene bo pobralo, vse se bo men zgodilo.”

V komuni so pa take pizde, da nimaš cajta razmišljat a ma nč. Ko prideš tja, ti poberejo vse, pa zjutri ob sedmih te nagonijo delat. Če te pa kej boli, kle maš kamilčni čaj. A dej nehi. Kje so pilule? Svašta, res.

Tok sem se bunila, da kakšni epileptični napadi. Pa kje so mel možgani čas razmišljat? Sam kletvice sem naokol pobirala v portugalščini pa jim vse servirala nazaj. Pa mej ti cajt bit bolan, še po portugalsk se morš drkat z njimi.

Vse je v glavi

Point je ta, da je vse v glavi. Če bi isti moment ležala doma, bi že sklicala vse dilerje, tud če bi bla tok bolana, da bi komi hodila. Ko hodiš ves bogi do dilerja, švicaš, trpiš, umiraš. Ampak tist moment, ko dobiš robo v roke, greš pa nazaj veselo, kot da marširaš pri mažoretkah. Nč več tok bolan, nč več ne švicaš, noge te pa nesejo veš kako. Zakaj, če pa še nisem dala nč vase? Aja, sam mozak je sporočil telesu, da je vse okej — da mamo, pa dejmo čimprej spizdit.

Zamenjat okolje za tok dolg je okej. Preden se navadiš spet kao normalno živet, traja. In sem se mela super. Ne zamenjam teh izkušenj nikoli.

In si prepričan, da ti pa nikoli več ne boš zabluzil. Postaneš drug. Nov. Streznjen. Dve leti brez nč. Prideš ven k pušeljc portugalski.

Računica se ni izšla

Ampak to niso za sedmimi gorami in vodami fore, ampak moja realnost. Računica se mi seveda ni izšla. Ker ura še ni bla ta prava. Ker očitno še nisem imela vsega zadost. Fizično se skulirat je minimum, ping-pong do konca odigrat s svojo glavo pa je druga.

Pol en dan 10 let nazaj je pa kr uletel ta zadost. Kr tko sam, še dojameš ga ne. Brez rehabov. Glavi se ni dalo več.

In ko so me vrgli še z metadona, sploh nisem dvomila v to, da se ne bi bla sposobna sama doma skinit s tega sranja. Bo pa tri tedne veselice. Sej mamo vse za vse. Vse napišejo dohtarji, sam gandže ne. Tramale za bit miren, apaurine za bit še bolj miren. Pivo zato, da pozabim vse čimprej, gandža zato, da me neha glava bolet.

Tok se mi je cufal, da sem kr na Poljanski nasip uletela, da kaj bomo zdej mi. Čak, kaj maš ti zdej veze z nami? Je rekla, da nej začnem štet pire — ker sem bla odločno proti zdravljenju, kao da bom jaz to sama —, pa metadonsko krizo da bom že dala čez. Da z uno alkoholično pa z benzodiazepini, tist pa se ni za zajebavat. In sem šla štet pire, k jih štejem še dans. In jih ne doštejem.

Sam doma

In kako zdej narest ta rehab? Kr sam doma. Ker zadost še ni uletel. Oziroma je, sam ena una trmasta kretenska Tereza se kr ne prikaže z brcami v rit. In pol dojameš, da si z alkotom ne sam šel v kurac, ampak si tud ene lepe diagnoze v glavi poštimal.

Alko pa depra, midva sva najlepši par. Nikol nisem verjela v AA ali AN. Itak, vsak nej se najde tam, kjer se najde, če mu to pomaga. Ampak pri njih mam skoz občutek sestankovanja kr enih ljudi, k so prepričani, da majo eno skupno točko, dejmo si zdej skup lizat rane, pa se čimveč dobivat.

Pa zakaj bi se glih zdej mi svežepečeni trezni skoz skup dobivali? A ni, da me zdej glih cel svet čaka? Nova vrata, odprta okna in podoben bullshit. Vse je na tebi. Človek je vedno sam.

Flash v troje

Sam se pa najdemo trije pametnjakoviči, k dobimo flash, da si bomo pomagali. Ne vem, ker biser se je tega spomnil. Vsak v svoji depri in jebi in sam en drugmu jamrat. Pa vsak svojo nabijat pa videt sam sebe. Mal še druga dva, pol spet sebe. Navaden razvajen otroški psiho vrtec. Iz varnih zavetij doma, čeprov bi si vsi sam še rešetke na okna dali. Ma kakšna pomoč je to? Že če ma en preblisk za ta druzga — “Pejd jutr na Rožnik. Boš vidla, kok bo boljš. Jaz pa tud kle šetnja.” —, je drug dan debata ista: “Ni šlo. Dežuje. Prazniki. No, pa pejmo spet vsak pod svoj kovtr. Jutr začnem štet pire, aja, ti pa tablete. Kera tema, ta life. Pa drugač?”

Anonimni debili

Najrajš bi, da se nam vse k riti prinese v posteljo, pa da bi jutr že kr vse blo. Vsi cilji, vsi plani doseženi, sam mi bomo to doma prespali. Pa ne it tja, ker je travma, pa tja ne, ampak na pivu bi se pa dobili iz prve, če je le dva metra od bloka. In pol sporočila: “In? Si dans kej boljš?” Ma, kaj čem bit boljš, Rožnik sem vidla sam na netu. Kaj čmo mi sploh bit boljš tko? Pa kakšna depra? Veš, kakšen optimist morš bit, da verjameš, da bo  taka grupa depričev funkcionirala in si pomagala. In pametujemo, da kako smo mi vsi v bistvu pametni in fajn, pa da nam je vse jasno, sam nas noben ne šteka. Sam mi trije se štekamo. Mi mamo cel blem, ker nam budilka zjutri ne zvoni. Pa kaj če men jasno pa deprasti vesoljci? Rabim enga glupga osebnega trenerja, k mu nč ni jasno v tem življenju, ma dve leti slaščičarske, pa ve, kako mene prepričat v muvanje. Da si zbrihtam depro in skenslam marsikej. Pomagamo my ass. Juzamo en druzga za terapevte, ker se nam ne da dat 40€ na uro za une kao profije. Sam uni bi rekli, nej že kej spremenimo, kle si pa lepo flajštramo rane. Pa še to si lažemo. Pa še profiji bi hotli kej nazaj pametovat, kle sam vsak svojo gonimo dalje: “Imela sta boben in lajno…” Lajno, ja. Na bobnu sta jo pa vlekla. AD. Anonimni debili, pa še tok smo jeftini, da nam še anonimni ne rata bit. Picko in Packo, ko pofukata A, je to to. Pa sam še un bi-bip k pripizdi vzad. Tko zgleda, ko si hočmo taki pomagat.