Hoteli smo postati Outfit7, ostajamo pa UKC Ljubljana
Slovenija je še vedno razdeljena. Prihod beguncev je tehnične prepreke med sprtima stranema naredil samo še bolj neprehodne. Od slabega smo šli na slabše. Ne samo uradna politika, tudi kot družba smo padli na testu sposobnosti in spodobnosti.
In to velja za oba tabora — tako pro kot contra. Ksenofobne izjave in pozivi k nasilju so vsekakor vredni obsodbe, institucije pravne države pa naj razmislijo o odgovornosti.
Toda kdo drugemu taboru daje pravico javnega linča? Nihče, pravico so v svoje roke vzeli sami in se s spleta preselili tudi na ulice. Na kandelabre in panoje, kjer so svoja mesta na kvazi wall of shame dobili tisti, ki so po mnenju avtorjev strani na Tumblrju krivi sovražnega govora. Zlovenija, moralna avtoriteta!
Depra
A razdeljenost Slovenije ni njen najhujši problem. Huje je, da postajamo zamorjeni. Polni negativizma, blatenja in hujskanja. Brez konca. Zato problemov ne rešujemo, temveč jih prelagamo. Politična elita je preokupirana z domnevno pomembnejšimi temami: UDBO, komunisti, Janšo, begunci, geji, lezbijkami, plačilnimi listami. Javnost pa se potem čudi, ko jih stvari ujamejo nepripravljene.
Dogajanje na južni meji je zgolj glasno opozorilo vladi, da je vrag odnesel šalo. Cerar se je pustil ujeti brez hlač in brez rešitev. Kljub opozorilom, da bo stanje resno.
In potem se dogaja, da istega dne preberemo, da “ograje še nismo kupili” (Erjavec), da pa smo jo “pripravljeni postaviti že danes” (Cerar). Če vladna garnitura dela vse, da reši problem, naj nekaj časa nameni tudi komuniciranju.
Šef Šefic
Na tem področju je vlada potegnila izjemno potezo, ko je dnevno obveščanje javnosti prepustila državnemu sekretarju Boštjanu Šeficu, ki za razliko od svoje ministrice deluje strokovno in pomirjujoče. To sta lastnosti, ki sta v tem trenutku nujni in bi ju pričakovali od vseh. Tako v vladi kot opoziciji.
Svoje pristavlja še desnica, ki išče strategijo, kako se iz poraženca že dveh zaporednih volitev preleviti v zmagovalca. Problem je jasen in ga lepo opiše tudi Bernard Brščić: “Desnica potrebuje posodobitev. […] Novih, mladih volivcev neopomladni diskurz, novi Demos ali pot v Noriško kraljestvo ne nagovarjajo.”
Pravica do neprilagodljivosti
Enak problem kot desnica ima domača RKC, ki se tudi ne prilagaja realnosti. Kar je sicer legitimno početje, vendar vodi v poraz — zmanjševanje številka vernikov (RKC) in števila volivcev (desnica). Graditi politiko najpomembnejše stranke, ki se predstavlja kot alternativa vladi, na temah izpred šestih desetletijh, je čisti harakiri.
Enako velja za referendum o pravicah istospolnih. Seveda ni nujno, da bo referendum neuspešen, toda na dolgi rok bo desnemu bloku bolj škodoval kot pa pomagal.
In spet se kaže, da sem imel kar prav, ko sem zapisal, da levica ni sposobna vladati, desnica pa ne zmagati na volitvah. Slep je, kdor ne vidi, da glavni problem desnice niso Kučan & kompanija, temveč primci, leljaki, erlahi in zabetoniranost v prazgodovini.
Udobnost statusa quo
Vse to od nesposobnosti do predpotopnosti je v bistvu posledica za družbo uničujočega strahu pred spremembami in zatohlosti države. Namesto da bi Slovenija postala odprta, agilna država, sposobna hitrega reševanja problemov, ostajamo trdnjava negativizma in gradualizma.
Ali z metaforo iz gospodarstva: želeli smo postati Outfit7, ostajamo pa UKC Ljubljana. To resda nikomur ni všeč, a spremenili se ne bomo. Status quo je preveč udoben. Tako za politike kot za državljane.
