Urednik avtomoto revije ne piše o pleh pičkah in frajerjih z majhnimi kurci
Urednik Crnkovič mi je dal naročilo: napiši nekaj o teoriji naročenih člankov. V to verjame nezanemarljiv del javnosti: češ, v ozadju vsakega zapisa je interes, ki ga podpisnikom delegirajo avtoritete.
Pobudnik ustreznega zapisa za povzdigovanje naših in diskreditacijo vaših je tako lahko urednik — kot v mojem primeru —, če pa gre za bolj občutljive zarote/rabote, naročila prihajajo po varnih, analognih linijah, neposredno iz strateških bunkerjev političnih avtoritet.
Janez, ki me že leta kliče v Toplovod, je tako nekje recimo slišal, da me vsak torek nekaj minut pred sedmo pokliče sam Milan Kučan: njegovo voljo da z vnaprej manipuliranim naborom poslušalcev kasneje vestno udejanjam. Tako ljubko prepričan je v to zaroto in tako sprijaznjen z udbaškimi okoliščinami, da mi vsakič ponudi celo roko krščanskega odpuščanja. Ve namreč, da nimam izbire, saj zgolj opravljam posel, za katerega sem bil izšolan, da ne rečem vzrejen. Rutina pač, ki bi sicer doletela nekoga drugega.
Vera v naročene članke
Tudi sam globoko verjamem v naročene članke. Še več! Upam si trditi, da so vsi članki naročeni — tako kot je naročen ta, ki ga pravkar berete.
Že res, da se kdaj pa kdaj zgodi bizarnost, ki poteka na osi upravljalcev medijev in tistih, ki imajo v žepu eksplozivne podatkovne bombe za doseganje posebnih učinkov — a tudi ti učinki so naročeni.
In kdo je naročnik? Ti, spoštovani bralec ali bralka. Posredno ali neposredno. Za večino odjemalcev objavljenih informacij pa je učinek še vedno bolj pomemben od resnice.
Sicer pa vsak srednje dober spinhdohtar ve, da je učinek najboljši generator resnice.
Begunci kot nasilneži in/ali humanisti
Naj pojasnim na primeru dveh znancev. Prvi je celo soboto tulil, da bi se beguncev lotil z bližnjega brega — in to z armbrustom. Zanj so vsi po vrsti nasilneži, požigalci davkoplačevalskih odej in infiltriranci ISIS, ki otroke zlorabljajo za živi ščit.
Drugi, prostovoljec na meji, pa mu je oporekal, da ne ve, kaj govori, da so to v glavnem inženirji, razvijalci programske opreme in benigni humanisti in niti v sanjah niso islamisti.
Tako sta tolkla eden mimo drugega in navajala svoje vire. Izkazalo se je, da se oba napajata na točno določenih platformah, ki ju obveščajo po potrebah njunih nazorskih nagibov. Kombinatorika Facebooka, teoretikov zarote in žurnalističnih radikalcev vseh provenienc dela čudeže. Vsak od njiju ima organiziran svoj digitalni zajem svoje politično aranžirane realnosti.
Kdo ima prav? Pustimo to! Pomembno je, da sta eden in drugi naročnika. Izrazito profilirana naročnika!
Reporter in Mladina in kardinalov sin
Popolnoma jasno je, da novinar Reporterja situacijo na meji vidi drugače od novinarja, ki honorar služi na Mladini. Profesionalca sta in poznata svoje bralce: zato vesta, da je majanje vere in prepričanj zadnja stvar, ki si jo lahko privoščita. Tudi urednik avtomobilistične revije v uvodniku pač ne piše o pleh pičkah in frajerjih z majhnimi kurci. Tudi v primeru zgodb, ki se izkažejo za popolne zablode ali divje neresnice, mediji stežka priznajo napako in se opravičijo.
Resnica pri tem nima nič. DNK analize pa še manj. Poiščite dva politično nasprotujoča si šanka in tam zbrane Krjavlje vprašajte, ali ima kardinal sina.
Za prvim šankom vam bodo kot kronski dokaz še enkrat pokazali znamenito fotko poleg Titovega portreta, ki še vedno visi nad pikado mašino, in vam pojasnili, da je bil genski test manipulacija. Za drugim šankom pa bo nekdo že v vprašanju zaznal kleveto in vas na preprosto na gobec.
Resnica je precenjena.
Mediji so takšni, kakršni so naročniki
Dobrih medijev ni! So samo takšni, kakršni smo njihovi naročniki — pa če plačujemo naročnino za ribiške, pornografske, čebelarske ali levo-desne publikacije.
Žal so tisti članki, ki bralce novačijo z utrjevanjem politične vere, še najslabši od vseh naštetih. Kar pomeni, da smo kot čebelarji, modelarji, klekljarji in jadralci bistveno bolj razgledani in kritični bralci, kot če beremo naročeno politiko in razlago sveta okrog nas.
Ne nasedajte zgodbam o člankih, ki jih organizira in naroča politika, da bi se znebila prav naročanja člankov in vpliva politike. Stavit grem, da iz novih, resnici zavezanih medijev ne bom izvedel nič novega. Nič, česar že zdaj ne bi mogel prebrati pri njihovih predhodnikih. Nič več in nič manj. Vse skupaj je bitka za doseg. Za naročnike. Za povečanje števila prepričanih. Za rating.
Ta pa s kvaliteto običajno nima kaj dosti. In vsaj tako dolgo ne bo imel, dokler ne boste začeli zavestno naročati boljših člankov. S tistimi paranoiki vred, ki najbolj pizdijo, da je vse naročeno.
Dokler bomo od tistih, ki pišejo o odmičnih gredeh in vabah za krapa zahtevali več strokovnosti kot od teh, ki nam razlagajo svet, dobrega novinarstva ne bo. Bo samo levo in desno.