Če vam ni všeč nov prevod, imate 140.000 izvodov stare Pike Nogavičke

20.10.2015 / 06:10 Komentiraj
Za nostalgike so ostale ilustracije Marlenke Stupica, zaradi katerih je nova izdaja navidez podobna vsem prejšnjim.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Svojim otrokom berem vsak večer. Zadnja leta hvala bogu ne drajsamo več otroških slikanic. Ker komu se pa da na glas tedne in tedne brati eno in isto knjigo. Tega se res naveličaš. Ko malo zrastejo, se naveličajo tudi oni, čeprav imaš leta občutek, da tega ne bo nikoli konec.

Zdaj beremo ta prave knjige. Takšne, ki imajo 100 strani in več. Ko končamo, komaj čakajo naslednjo. Ne zdi se jim več fora, da bi jo prebrali še enkrat. Ali pa desetkrat.

“Ljubi dragi vrvrti, nikdar nočem zrastati.” — [Ilustracija: Marlenka Stupica/MKZ.]

Nova Nogavička

Ne spadam med tiste, ki imajo Piko Nogavičko na nočni omarici, da jo lahko vsake toliko spet vzamejo v roke. Morda sem se z njo vse skupaj srečala trikrat. Enkrat mi jo je prebrala mama, drugič sem jo sama, pred kratkim smo se je lotili skupaj s sinovi.

Prebrali smo jo v novem prevodu, o katerem se je zadnje mesece veliko govori in piše. Odnesel je namreč znamenite “kroglice pregelk”, Pikina na novo izumljena beseda “stranh” pa je postala “splunk”; Pika tudi ne hodi več “zadenjski”, temveč “ritensko”, nosi “črtasto” nogavico in ne “marogaste”, pije “kakav” in ne “čokolade”, ni več “raziskovalka”, ampak je “iskarka”; namesto s “puštevanko” se ubada s “poštekanko”,  namesto otroških švedskih napevov pa zapoje svojo verzijo Kekčeve pesmi.

Nov čas, nove besede

Novi prevod odraža duha časa, v katerem je nastal. Danes otroke bolj pazimo, kot so jih včasih, zato Pika iz varnostnih razlogov, da je mladi bralci slučajno ne bi posnemali, namesto “mušnice” poskusi kratko-malo “gobo”; “ponovoletna zabava” se spremeni v “pobožično”, saj te danes ne preganjajo, če praznuješ božič.

Kot marsikateremu drugemu narodu, pa nam politična korektnost ni odnesla “zamorskega” kralja, ki so ga celo Švedi v jubilejnem ponatisu ob Pikinem 70. rojstnem dnevu preimenovali v “kralja Južnih morij”.

V sliki vse po starem

Za nostalgike pa so ostale vsaj stare ilustracije Marlenke Stupica, zaradi katerih je nova izdaja na videz podobna vsem prejšnjim. Že od prvega slovenskega prevoda iz leta 1958 ostajajo ilustracije iste, samo enkrat vmes so jih pobarvali. V glavah generacij slovenskih fanov so spojene z zgodbo in so nekak slovenski doprinos h knjigi. 

Pri Mladinski knjigi, ki je knjigo izdala, očitno niso želeli izzivati usode še s tem, da bi jo na novo ilustrirali ali uporabili ilustracije, s katerimi je bil opremljen izvirnik. Čeprav je Pika v švedskem originalu, ki je zdaj prvič neposredno preveden v slovenščino, tudi na ilustracijah precej manj poštirkana in precej bolj razštelana.

Tudi njena hiša — ki sicer ostaja Vila Čiračara — je v izvirniku kar konkretno razmetana.

Na podlagi originala pa tudi pomisliš, da Pika, ki ni niti opisana niti narisana kot zelo vestna gospodinja, verjetno ne zna speči potice, ki jo na pobožični večerji v slovenski verziji ponudi svojima prijateljema.

Tudi to je Pika Nogavička

Že primerjava enega samega dialoga v starem in novem prevodu pa nam pove, da je finta še vedno ista.

Pred sedemdesetimi leti so se otroci pogovarjali tako:

Ni bilo krožnikov, tudi ne nožev in vilic, in Anica je vprašala:

“Ali smemo jesti s prsti?”

“Zaradi mene,” je rekla Pika. “Toda jaz se bom vendarle držala stare ukane in bom jedla z usti.”

Danes se pa tako:

Ker ni bilo pri roki nobenih krožnikov, vilic in nožev, je Anica vprašala:

“Ali lahko jemo s prsti?”

“Zaradi mene mirno,” je odgovorila Pika. “Sama se bom sicer držala stare finte in bom jedla z usti.”

Vse to je stara dobra Pika. Je pa res, da je novo verzijo lažje brati naglas. Kar pri knjigi, ki je morda med zadnjimi, ki jo otrokom berejo starši, sploh ni nepomembno. Žal mi je kroglic pregelk, ki govorijo o tem, da je bilo tudi v Kristini Brenkovi nekaj Astrid Lindgren. Pa da je bilo včasih več svobode, tudi prevajalske. Ne, Pika res ni poštirkana, novi prevod pa včasih je. In tam bralci izgubimo. Ampak ne moreš imeti vsega.

Nikdar nočem biti velk

“Pehar suhih hrušk” bo vedno ostal “pehar suhih hrušk”, čeprav danes nihče več ne ve, kako ta sploh izgleda.

Zato hvala bogu za večne zgodbe, ki jim življenje podaljšujejo dopolnjene izdaje in novi prevodi. Ljubiteljem “kroglic pregelk, nikdar nočem biti velk”, ki jim ni všeč nova mantra: “Ljubi dragi vrvrti, nikdar nočem zrastati”, pa še vedno ostane 140.000 izvodov stare Pike Nogavičke, ki so pri nas izšli v zadnjih desetletjih in zdaj čepijo na knjižnih policah slovenskih domov, knjižnic in antikvariatov. Nikamor ne bodo izginili.


Astrid Lindgren: Pika Nogavička. Prevedla in spremno besedo napisala Nada Grošelj, ilustrirala Marlenka Stupica. Mladinska knjiga Založba 2015, 355 strani, ISBN 978-961-01-3689-7; 24,94€.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE