Zasebnost? Ha! Ste se kdaj s tičem v roki pred ekranom počutili nelagodno?
Ste kdaj razmišljali o družbi totalnega nadzora? Z neba, ulic, telefonov, računal, avtomobilov nas motrijo senzorji vsemogočnega in posodobljenega Benthamovega Panoptikona. Nič mu ne ostane skrito. Tudi struktura našega dreka in spolni odkloni ne. Jasno mu je, kaj razmišljamo, na koga onaniramo, koga volimo, koliko zaslužimo mi, koliko naš zobar in mehanik, po katerem mehčalcu dišimo in koliko otrok smo konsenzualno splavili.
Zveni kot fantastika, ki ji ne smemo dopustiti, da se realizira.
Kilobajti tega, kar veste, da vedo
Pa vendar se to že dogaja. Rudarji podatkov imajo izkopane globoke netransparentne jaške, v katerih zajemajo navidezne banalnosti, ki v algoritmih interesnih skupin postanejo uporabni podatki. Pilule za povečanje penisa, krema za hemeroide, prsate blondinke iz avtopralnice, lateks maska in točno tisti lopar za tenis, ki ga želite, so sicer nam vidni vrh ledene gore.
V resnici pa so že nepomembni targetirani oglasi dokaz — dajmo si priznat, fantje —, da je anamneza nevidne elektronske entitete precej točna. S pomočjo vaših elektronskih sledi nekdo dokaj točno ugotavlja, da niste pretirano obdarjeni, da je sodelavka S&M frikica, da vas pivo in hitra prehrana občasno nagradita z zlato žilo in da slabo vest preganjate s tenisom.
Toda našeto je samo delček tega, kar o nas vedo.
Megabajti tega, za kar ne veste, da vedo
Si predstavljate, da nekje obstajajo še megabajti tega, kar o vas vedo, pa vam tega ne izdajo?
Bogve, kako bi naš elektronski profil, ki ga ustvarjajo nevidni interesenti, odstopal od naše samopodobe. Nepredstavljivo boleče bi bilo, da ob vsej veri v vesoljno edinost svoje biti na koncu naletiš na tak podatek: “Navaden kreten tretje kategorije, mestoma zmotljiv, lahko vodljiv, družbeno pretežno neškodljiv. Všeč mu je avtomatski menjalnik in rahlo povešeni joški.”
Neka blazna vrednota
Sliši se grozno. Odtod bi bilo torej smiselno nadaljevati v varni smeri varovanja osebnih podatkov in ohranjanja zasebnosti. To pa je sploh neka blazna vrednota.
Če bi v sebi poiskal še konformnega neohipija, bi lahko začel naivno bentiti še čez korporacije, kapitalizem, NSA, Apple, Google in drugo informacijsko tehnologijo — vse tja do Davida Ickea in njegovih kuščarjev. Kot izhod iz ječe velikega brata bi vam kakopak ponudil krasni novi svet ekovrtičkarstva, ki med seboj komunicira z dimnimi signali doma vzgojene trave. Bulšit!
Osebno sem velik privrženec družbe totalnega nadzora.
Zasebnost je precenjena
Osebni podatki in zasebnost sta lahko tudi totalno precenjeni kategoriji/vrednoti. Prvič zato, ker v resnici ne obstajata, drugič pa zato, ker se ju ves čas zlorablja.
Poglejmo primer vpogleda v doumentacijo o prijateljskih kreditih naše strateške banke. Podatki so, vendar jih zaradi zakona, ki je napisan v duhu varovanja osebnih podatkov in ščitenja zasebnosti in poslovnih skrivnosti, ne smete videti.
Podatki torej obstajajo in so obče koristni. Zakaj jih ne moremo videti, ko pa vemo, da bi bilo marsikaj drugače, če bi bili objavljeni? Pokažite nam jih, jebe se nam za zasebnost!
Ne gre tako, mucki. Informacije so kapital samo toliko časa, dokler do njih nekdo dostopa ekskluzivno — dokler mu kot vzvodi za uveljavitev interesov nekih skupin služijo. Verjemite, da bi žvižg iz NLB-ja zamajal ostrešje domovine.
Propaganda, poročila, posameznik
Če pogledamo širšo sliko, ugotovimo, da je ves svet ujetnik podatkov, ki niso javno dostopni. Kaj se v tem trenutku godi na Bližnjem Vzhodu, bi lahko pokazala le analiza vsote podatkov, ki so jih v zadnjih 50 letih nabrale tajne službe vseh vpletenih. Bolela bi nas glava, glave bi letele.
Tudi gospodarska kriza bi bila z objavo vsega, česar nismo smeli izvedeti, videti drugače. Kar vemo kot posameznik, je rezultat tega, da ne vidimo vsega. Vidimo popačene obrise tistega, kar nekdo želi, da vidimo. Vidimo propagando: večerna poročila.
Zasebnost je izmišljena vrednota
Zakonodaje posredno dopuščajo zlorabo podatkov s strani interesnih skupin s tem, da javnost fopajo z vedno bolj izmišljeno vrednoto, ki se ji reče zasebnost in zasebni podatki. Pod pretvezo zaščite zasebnosti omogočajo ozkim interesnim skupinam — vladam, obveščevalnim službam, korporacijam — ekskluzivno izkoriščanje prav te zasebnosti. Ali obstaja razlika med omenjenimi, bi verjetno pokazali točno tisti podatki, ki jih ne bomo nikdar videli.
Represivna kibernetika
Zdaj si pa predstavljajte družbo totalnega nadzora, orjaški, računalniško vódeni sistem, ki bi minimaliziral negativni človeški faktor. Že to, da bi nekaj milijonov zemljanov, ki prehitevajo v škarjice, v sekundi dosmrtno izgubilo vozniška dovoljenja, ni mala stvar.
Potem bi se šele začelo. Represivna kibernetika bi v trenutku odstranila vse človeško, ki bi odstopali od globalnega pravnega reda. Zasebnost ne bi bila več problematična, ker ne bi več obstajala. Ker zasebnost lahko obstaja samo v odnosu do drugega človeškega bitja, ne pa do stroja. Ste se s tičem v roki pred ekranom kdaj počutili nelagodno?
Itak pa zasebnost ni nobena vrednota. Razmetavamo jo vsepovprek do te mere, da vem celo to, kako miško ima sošolka iz verouka od nekega Ivota, ki je frend od frenda, ki je frend z mojim mulcem. Zuckerberg nas je vse povezal.