Dan D-279: Bog je nima rad, je pa njen sosed. Her way is her decision.

5.10.2015 / 16:33 Komentiraj
Medtem ko se Požar dogovarja s Pečečnikom o usodi mojih, tvojih, najinih revij, se mi pozabavajmo z novinarskim jezikom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Da si je Požarjev partner Pečečnik tik pred zdajci premislil, je precej bizarna zadeva. Že to, da je Požar javno priznal, da je v šoku, je dovolj zgovorno. Kdo pa ne bi bil, če bi ga nekdo tako namočil.

Požar ima svojo teorijo, kaj je pičilo Pečečnika, vendar je ne bom objavil, da ga ne bi še jaz namočil — ker se, kot berem, pogajata in poskušata doseči eventualen kompromis. Očitno še vedno, this very moment, ker sem Požarja malo prej klical, da bi izvedel kaj več, pa se ne odziva.

Do nadaljnega pa se posvetimo, drugi, bolj veseli temi…

Tipično in ironično

Mogoče je Večerova novinarka in urednica Petra Lesjak Tušek, nova predsednica DNS, res tako fajn, kot jo opisujejo v današnjem Delu. Ne poznam je. Seveda pa si o človeku raje mislim vse najboljše — ali kvečjemu nič (slabega) —, dokler si o njem sam ne ustvarim mnenja. Ker sem pozitivec.

Toda ta članek ji dela slabo uslugo pri tistih, ki je ne poznajo — in ki znajo brati bolje kot novinarji pišejo —, ker je sumljivo hvalilen in uslužnosten in poln pozitivnih, občudovalnih puhlic.

Predsednik oz. predsednica Društva novinarjev nima direktnih pristojnosti, da bi novinarje učil pisati in jih opozarjala na pasti medvrstičnega izražanja. Je pa tipično in ironično, da se to dogaja ravno pri portretiranju vodstva.

Bog je doma kje?

Naj naštejem nekaj besednih zvez, v katerih je avtorica članka prekoračila svoje jezikovne in novinarske kompetence:

  • “Osebno s Petro Lesjak Tušek: Prva novinarka iz krajev, kjer je bog doma”

Že sam naslov je neprimerno poetičen in vsiljivo prijaznosten. Če je avtorica hotela povedati, da gre za first lady med novinarji, ji moramo povedati, da to frazo v slovenskem besedilnem kontekstu prvič slišimo in da ni (takoj) jasna. Naslov namreč lahko razumemo na prvo žogo tako, kot da med novinarkami še nikoli ni bilo nobene Korošice.

In četudi drži pesniška trditev, da je Bog doma na Koroškem, ji pri opravljanju njene funkcije ne bo prav nič pomagal. Pa četudi Bog ni tam doma — ali če je magari mrtev —, je za DNS in usodo slovenskega novinarstva popolnoma vseeno, ali predsednica prihaja iz Črne na Koroškem ali iz Zavrča.

Priznava. Aha!

  • “Odločitev [za kandidaturo za predsednico DNS] ni bila lahka. To pač ni položaj, zaradi katerega bi v današnjih časih vriskal, še manj po njem hrepenel, priznava tudi sama.”

To je PR. To vsi rečejo. Vsi se hočejo predstaviti kot nesebični in požrtvovalni samaritani, ki jih vodi njihova požrtvovalnost, bog ne daj osebne ambicije.

Za nameček pa se avtorica članka postavlja v vlogo vsevedne pripovedovalke, ki ji kao ni treba uporabljati interpunkcijskih in sintaktičnih prijemov za jasno in glasno označevanje tega, kdo je kaj res rekel in kdo si kaj samo misli.

Razen na koncu, ko zapiše, da PLT “priznava” — kot da bi najbolj logično stvar povedala nerada ali celo pod prisilo.

S tem novinarka implicira predsedničino prijaznost in blagohotnost, ki nam pri portretiranki ne gre v račun, dokler je osebno ne spoznamo. Seveda pa s tem želi tudi povedati, da ji portretiranka s “priznanjem” daje prav.

Pojdimo naprej.

Nedvomno. Gotovo.

  • “Klena Korošica, kakršna 40-letna Črnjanka nedvomno je, je izbrala drugo, gotovo težjo pot.”

Nimamo razloga, da ne bi verjeli, da je PLT res “klena [Korošica]”. Tudi to, da je “izbrala […] težjo pot”, še nekako kupimo.

Toda zakaj je bilo treba napisati, da je “nedvomno” [klena Korošica] in da je her way is her decision “gotovo” [težja pot]? Prenekateri novinar s temi mašili — ki znajo biti odveč celo pri mnenjskih tekstih — retorično prepričuje bralca, češ, da ne bi slučajno podvomil, to je sto-posto res, kar sem napisal(a), garant!

Floskule

Še nekaj takih cvetk (lat. floskul) je v tekstu, toda naj se osredotočim še na tako rekoč razvojno-psihološke in genealoške.

  • “Je vsestranska. Takšna je bila že kot otrok, nič ji ni bilo pretežko. Čut za družbeno angažiranost je podedovala po starših, mami Romani, ki je črnjanska županja, in očetu Rajku, dolgoletnem sekretarju Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Krivice in laži jo bolijo in spravijo iz tira, zato se je za pravico in resnico kadarkoli pripravljena postaviti na prve bojne črte.”

OMB! Avtorica je v tem odstavku povedala več kot si misli!

Da je nekdo “vsestranski”, ponavadi rečemo za tiste, ki jih hočemo pohvaliti, ali pa za tiste, za katere ne vemo dobro, kaj točno delajo (ali sami ne povejo). V dotičnem tekstu je možno oboje. Da PLT že “kot otroku ni bilo nič pretežko”, je morda res. Toda ker avtorice ni moglo biti zraven, da bi vedela iz prve roke, ne bi bilo odveč, če bi dodala: “[…] se spominja njena mama” ali: “[…] se sama pohvali [PLT]”.

Škakljivo

Kdo so človekovi starši, ni čisto nepomembno, prav zelo pomembno pa tudi ne. To zna biti škakljivo.

Če za nekoga omeniš — ali če kdo sam omeni —, da so bili njegovi starši recimo domobranci, to bodisi deluje kot diskreditacija ali pa kot kvalifikacija osebnih moralnih in/ali političnih stališč.

V najboljšem primeru pa to ni nič več kot trač, zanimiv za lokalno prebivalstvo.

Plus to, jasno, da je novinarka z omembo položaja staršev sugerirala, da sta tako materina županska kot očetova sindikalistična funkcija super in da to pozitivno vpliva na PLT kot novinarko — ali da se je za ta poklic morda celo prav zaradi tega odločila.

Pedagoški proces

To seveda ni nujno res. Seveda ima PLT pravico, da živi v tem prepričanju, s stališča novinarke pa je to čisto ugibanje.

Nenazadnje pa smo tudi izvedeli, da je za novinarja dobro in prav, če ga “krivice in laži […] bolijo” in “spravijo iz tira” in da si za “pravico in resnico” prizadeva “na prvih bojnih črtah”.

Za novinarje je primerneje, če so cinični kot pa patetični. Od cinizma do nepristranskosti naracije je namreč veliko krajša pot kot pa od patetike.

Gotovo. Nedvomno. Absolutno.

Novinarske kolege na Delu in v drugih medijih prosim, da to kritiko vzamejo dobronamerno, kot del brezplačnega pedagoškega procesa. Nič slabega ne mislim s tem — pa še na izpitu jih ne morem vreči.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE