Dan D-278: Jože Potrebuješ je naš Paul McCartney (Pero Lovšin pa Balašević)

Točno to.

Narodnozabavna vs. pop (ali obratno)

Gre za Potrebuješevo izjavo ta petek v Dnevnikovem prispevku o stanju v slovenski popularni glasbi — s poudarkom na za mnoge retorični dilemi, ali nas urbano prebivalstvo, ki ne beremo Slovenskih novic, TVS preveč posiljuje z narodnozabavno muzko:

“Po mnenju Jožeta Potrebuješa, člana ansambla Čuki, [narodnozabavne] glasbe ni preveč, ampak primanjkuje popa, ki v vsaki normalni državi dobi kakih 70 odstotkov medijskega in glasbenoprodukcijskega prostora. Potrebuješ pravi, da je že pred leti napovedoval, da bo nastala ekspanzija tovrstne glasbene produkcije, ker je bila akumulacija te glasbe tako močna, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo, da bo prišla tudi v čas največje poslušanosti. ‘Pri nas popa praktično ni več. To je težava. Že takrat, ko smo se s Čuki podali v narodno-zabavne vode, so se nam vsi smejali. Ampak narodno-zabavna glasba ni več tabu […] kot nekoč, ko so se je vsi sramovali, tako poslušalci kot izvajalci, kar je bil absurd. Nekdo, ki posluša to glasbo, tega ne počne več naskrivaj,’ pravi Jože Potrebuješ.”

Disclaimer: Jaz sem fan!

Jaz sem velik fan Jožeta Potrebuješa. No, tak bolj polovičarski, ker nisem na tekočem z vso njegovo glasbo, nimam doma njegovih zbranih del in parafernalij in razen izjemoma ali slučajno ne hodim na njegove nastope.

Cenim, občudujem ga pa zelo. Eden teh ljudi je, ki jih srečam vsakih nekaj let, a sem jih vedno vesel. Ful pozitivec. Izjemen muzičar, zlasti komponist. Naravni talent, pa še delaven zraven. Zdaj, ko ni več Avsenika, si upam reči, da je največji živeči slovenski glasbenik. Kaliber Adamiča, Privška, Robežnika. Še več! Mislim, da je Jože Potrebuješ slovenski Paul McCartney.

Spooky Čuki

Čuki so se mi vedno zdeli just another band from Horjul, vendar mi niso bili za razliko od drugih — khm, pardon… — komercialnih bendov nikoli antipatični. Nasprotno: s komadi à la Kavbojci in Indijanci so se mi zdeli simpatično prismuknjeni, s Hozentregarji pa za SLO pop maksimalno korektni in spretni zabavljači.

Že to je bil — zame in zanje — dosežek, da sem jih sploh nekako registriral. Cela 90. leta pa vse do milenija in še čez namreč sploh nisem vedel, po drugi strani, da obstajajo bendi kot Big Foot Mama ali Dan D. Prisežem. Poslušal sem kvečjemu Magnifica. Valjda. Pa slišal sem za Siddharto. In ja, potem sem vseeno bil na tistem njihovem koncertu. En njihov komad mi je všeč: Na soncu. Ta je epohalen.

Ribič Pepe

Bolj pozoren sem postal na Potrebuješa po zaslugi starejšega sina, ki je prvi začel serijsko gledati Ribiča Pepeta. To sploh ni bilo slabo! Prisluhnil sem. Prav za nazaj sem šel poslušat Čuke — in zdeli so se mi vedno boljši.

O oddaji Igorja Ribiča, ki jo dela v tandemu s Potrebuješem, sem potem enkrat napisal prijazno kolumno za Žurnal — in glej, že čez teden dni sem sedel na kavi z Jožetom in Igorjem in potem domov odnesel polno vrečo Ribič Pepe DVD-jev, otroških majic, sestavljank in cedejev.

Leto ali dve sta mulca tako težila s tem cedejem v avtu in pela zraven, da sem imel Potrebuješa v bistvu poln kufer. Ma ne, da sta otroka znala vse na pamet. Jaz sem znal vse na pamet.

Beatli

Ugotovil sem, da so Potrebuješevi komadi — ali od Čukov, generalno, ker ne vem za vse — praviloma tako melodični, da grejo v trenutku v uho. Pa da se jim besedila totalno prilegajo. To je glasba, ob kateri zaštekaš, da ta komad mora biti točno tak, ker je točno to naravno in logično. Vse gre skupaj. Glasba Čukov je praviloma na nivoju highlightov slovenske popevke iz 60. in 70. let. Pri drugih izvajalcih to najdemo samo izjemoma, sporadično, pri Čukih/Potrebuješu pa je to skorajda pravilo.

Razen seveda aranžmaja in stila.

Problem je v tržnem pozicioniranju in zunanjih glasbenih okoliščinah. Potrebuješ ima blazno širok diapazon, repertoar — ki pa ne izpade prav eklektičen, ker so komadi narejeni po enem in istem kopitu.

Za začetek, v Sloveniji ni omembe vrednih producentov. Če bi imeli v Sloveniji tako izjemno izobraženega in talentiranega producenta, kakršen je (bil) George Martin, peti Beatle, bi bili Čuki slovenski Beatli.

(No, tudi če bi takega producenta imeli, je vprašanje, ali bi našel Potrebuješa ali Potrebuješ njega. Pa še v tem primeru bi naš McCartney rabil še enega enega Lennona. Sam bi za kandidata predlagal Magnifica. Gušti bi lahko bil George Harrison, Gajo pa Ringo Starr.) Okej, zdaj malo bluzim.

Eklektičnost

Čuki so zrasli kje drugje kot v Sloveniji in temu primeren je pač njihov horizont. A če bi jih kdo vzel v roke, bi lahko zlahka presegli. Njihove originalne in domiselne komade bi lahko nekdo zaranžiral tako, kot je George Martin zaranžiral Yesterday, In My Life, Eleanor Rigby, She’s Leaving Home, Penny Lane, A Day in a Life itd. Da bi iz Potrebuješevih kreativnih idej — in pod pogojem, da bi Jože imel svoj lennonovski alter ego — naredil še bolj kreativen miks glasbenih žanrov in stilov.

Tako pa je Čukom ves čas vleklo na humor in hudomušnost in low profile spakljivost in mainstream, ultimativno tudi na narodnozabavno glasbo. Pa nič zato. Čas bi že bil, da bi kdo vse te slovenske žanre, stile integriral — vsaj zase, sam pri sebi — in rehabilitiral, ampak kaj hočemo.

Čuki so se pač maksimalno prilagajali in zato bili tudi uspešni — pa tudi prezirani, seveda, ali vsaj ignorirani s strani mnenjskih voditeljev —, ampak tudi oni ne morejo iz tega primeža slovenske pop glasbe.

Prostor za Modrijane

V slovenski popularni, parapopularni glasbi obstaja paralelni svet, v katerem živijo Čuki, verjetno najbolj mejni bend iz tega vica ali dveh, predvsem pa že od nekdaj Avseniki in drugi narodnjaki — četudi se z njimi ne morejo kosati —, morda nekoč začasno tudi Agropop (ki jih sam nisem dobro štekal), predvsem pa danes Modrijani.

To je drug svet ali magari zabaviščni park neke druge Slovenije, ki v petek zvečer pred televizorji tripa na najboljši voditeljski par, kar jih TVS na področju entertainmenta premore, ali obiskuje tiste redne letne Modrijane v Celju ali kje že — ker se za razliko od druge polovice ne ukvarja s prostim časom kot družbeno dejavnostjo.

Modrijani in nasploh televizijski vzpon narodnozabavne glasbe in temu primernega socialnega melosa so fenomen, ki je marsikoga osupnil — nenazadnje tudi zato, ker jih posluša staro in mlado od deset do sto let. Tega nismo vajeni. Nikoli v zadnjih sto letih — ali vsaj, odkar obstaja pop v modernem pomenu besede — ni mularija masovno padala na isto glasbo kot njihovi starši in stari starši. Kaj je z njimi?

Iz roda v rod

Ampak na kaj bi pa naj padali? Ali namreč kdo pri zdravi pameti verjame, da bendi kot BFM ali Dan D igrajo muziko, ki gre iz roda v rod? Saj se še starati ne znajo! Ne v biološkem ne v glasbenem smislu. In ali kdo misli, da obstaja še kaj drugega, kar bi ljudje plebiscitarno razumeli kot glasbo, ki jih nagovarja?

Iz roda v rod gre naš pop kvečjemu v tem smislu, da vsi tako imenovani urbani prebivalci Ljubljane in predmestij od Šentvida do Most vemo, da so Pankrti nekoč igrali Bandiero rosso — in ergo, da se po 30 letih čutijo to dolžne odšpilati tudi Big Foot Mama, ker da je to ponarodelo.

Konformizem

Mene je kar pogrelo, ko sem ta vikend bral ali gledal, da so BFM igrali Bandiero rosso. Kakšen konformizem! Kako bolana je Lublana, da še dandanes kao eminenten bend igra prastar uporniški, ampak militarističen partizanski komad, ki ga je poleg vseh ostalih iz tega prvega, etabliranega, intelektualno naduvanega in dominantnega, neparalelnega in neparapop sveta slovenske popularne glasbe prepevala tudi precednica vlade s spremljavo!

Punk je bila takrat alternativa — tudi takim oslarijam kot Računajte na nas iz leta 1978. Danes je pa to to. Danes nam BFM razlaga, naj računajmo na njih! Pa na tisto maso v Stožicah na njihovem koncertu. Ali na uradni državni proslavi z Alenko Bratušek! Računajmo na njo, ja. Saj smo računali. Pa na Kombinatke in Pinkote Tomažiče tudi. Zakaj niso njih poslali/povabili v Pjongjang?

God Save the Queen

In potem se intelektualci in ljudje izbranega okusa zgražajo nad današnjo mladino, ki posluša Modrijane. Edino normalno! Kaj pa jim preostane? Koga pa naj poslušajo? Gala Gjurina? Stare rockerske prdce srednjih let, ki nažigajo partizanske priredbe svojih dedov in se delajo, da gre vse to iz roda v rod? Give me a break!

Pankerska ironija Pankrtov, ki jim je zdelo poredno — in je takrat tudi res bilo — narediti cover partizanske pesmi kot naš God Save the Queen, se je prelevila v foteljaško-žurerski konformizem polovičnih množic, ki se v svoji nadutosti zgražajo nad mladino, ki raje hopsa na Modrijane, kot pa da bi razglašala, da nanjo moramo računati.