Kompleks Ristić/Fenomen Frljić: škandal ex-YU kazališta/pozorišta v SMG
Da prehitim, še več, da se popolnoma izognem postpremierskemu efektu, bom pred ogledom predstave natresla, kar se mi zdi, da je treba. Zdi se, da se je že vse zgodilo. Ogled predstave bo samo zaključek afere.
Zgodovina in fenomen
Slovensko mladinsko gledališče praznuje 60 let — in mimo Ljubiše Ristića ne morejo. Ker je bil za gledališče pomemben in prelomen, ko je v njem režiral v 80. letih (zlasti Misso in a minor). Njemu na čast so v mednarodni koprodukciji pripravili projekt Kompleks Ristić. Režira ga Oliver Frljić.
Še preden je do prve premiere sploh prišlo — bila je 20. septembra na Bitefu v Beogradu —, so že krožila pisma, izjave, prostesti. Skratka, prompten PR za predstavo, ki je šele nastajala. Super. Kako bi lahko bolje in drugače promovirali predstavo? Morda bi že kako, vendar so ubrali preverjeno pot — škandal.
Škandal Ristić
Drugače tudi ne more biti. Ristić je sam po sebi škandal. Prav tako Oliver Frljić. Škandalozno o škandaloznem režiserju s škandaloznim režiserjem v škandaloznem teatru. Vse štima.
Prebrala sem vse, kar se je v slovenskih in še kakšnem tujem mediju doslej dalo prebrati o projektu. Tudi zapise slovenskih novinarjev iz Beograda. Že to, da vsi niso mogli videti predstave in so o vsem skupaj pisali, govori, s čim imamo opraviti. Predstava ni pomembna. Vse okrog nje je.
Užaljeni in revni Ristić
Njegovih predstav nisem nikoli videla. Ristić je zame mit. Toliko sem o njem slišala, da sem vmes pozabila, da je še živ. Ko sem bila lani v Beogradu, mi nihče od gledaliških ljudi ni znal prav dobro povedati, kako je z njim in kakšne predstave dela. Ker jih dela daleč od medijske in splošne pozornosti.
Ristiću so zamerili članstvo v JUL-u, v 90. letih stranki nečesa levega pod pokroviteljstvom Mire Marković, žene Slobodana Miloševića, in sedenje v paralamentu. Nanj se je zlival gnev.
Meni pa je ves čas prihajal na površje zapis — ali pa je morda to kje kdaj rekel? — Dušana Jovanovića: “Ko je [Ristić] spal, je spal kot dete. Mirno. Spokojno.”
Zavidala sem vsem, ki so videli Ristiće predstave in z njim delali. Govorice so ustvarjale vtis, da je bilo polno, navdihujoče, bombastično, prelomno. Takrat je očitno vrvelo.
Teorije zarote
Toda branje intervjuja z Ristićem v zadnji Sobotni me je pustilo… Ma, sam zliva gnev, zagrenjen je, povsod vidi teorijo zarote, vsi so proti njemu. Nič kaj spodbudno za nekdanjega gledališkega maga. Kar so očitali njemu, zdaj sam očita drugim. V slabih časih si je dal postaviti razkošni KPGT (Kazalište Pozorište Gledališče Teatar) — “svojevrstno federativno gledališko tvorbo”, kot so zapisali v SMG.
Marmor v teatru sem nekoč davno že videla. Ko Srbi niso imeli hrane, je on fural teater, Kusturica pa snemal filme. Menda so mu sproti, sredi opustušene Srbije, dostavljali role. Na nek način sta vojna profiterja. Kusta se je obdržal, še dela, vsi vemo zanj. Naredil je nekaj odličnih filmov. Ristić pa je poniknil.
Zamerim mu tudi zmerjanje Jovana Ćirilova, legendarnega direktorja festivala Bitefa, ki je lani je umrl. Bil je gospod. O mrtvih vse dobro ali pa naj bo tiho. Boljše reklame si ne bi mogel zamisliti. Ampak Ristić še vedno jamra. Njegov problem.
Vsi odtenki okrog Ristića mi niso znani. Dvomim, da bom še kopala po zgodovini. Prebrala sem intervju z njim, dovolj je.
Frljić. Oliver Frljić.
Odločitev, da bo Oliver Frljić režiral nekaj o Ljubiši Ristiću, se mi zdi na mestu. Ristić ne razume, da ga Frljić obuja, mu daje pomembnost za nazaj in naprej. Ristić pa o njem govori kot o plačancu, agentu tujih, bogatih sil.
Videla sem Frljićeve predstave: Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, Klistirajmo Srčka! (SMG), Tri sestre (Kranj), Leksikon YU mitologije (Ex ponto), Mrzim istinu (Teatar ITD na Mladih levih), nekaj mi uhaja iz spomina še iz časov, ko še ni bil znan.
Frljić ogromno režira, vodi HNK Ivana pl. Zajca na Reki in nenehno dviguje prah. O njem vemo vse, se zdi. Všeč so mi njegove predstave, tudi ko udari malo mimo ali ne sestavi najbolj prepričljivih prizorov ali celo kakšno od predstav. Ve, kaj dela in kaj hoče. Provocira. Nenehno nas brca tja, kamor si ne želimo. Kdo razen njega je naredil predstavo o izbrisanih v Sloveniji? Potrebovali smo ga, ko so drugi ignorirali temo, ki je čakala in klicala.
Mislimo, da smo samo voajerji
Predstavi v SMG sta bili odlični. Iz igralcev je izkopal vse najboljše, vse bizarnosti, intimnosti, globine, paradokse. Slekel jih je, čeprav so ostali oblečeni. Slači tudi nas, ko uživamo, se zgražamo, smejimo — misleč, da smo samo voajerji. Zaradi mene jih je lahko na vajah zmrcvaril do nezavesti, ker so na odru blesteli tako kot še nikoli. Razgrinjali so medsebojne odnose, dogajanje izza odra na odličen način. Nobene patetike, svetobolja. Direkt in medias res. Spodaj pa vedno tli senzibilnost.
Ne bom pozabila njegove predstave Mrzim istinu. O njegovi bosanski razseljeni družini. Zelo iskreno, do konca, nič polovičarskega ni bilo v predstavi. Če razgalja sebe, lahko tudi druge. Na vse gre. Pri sebi, igralcih, publiki, politiki. Brca, dreza, pljuva, zabava.
Bolj cenim njegove provokacije in čudne zlepljenke, ki se dramskim in gledališkim vernikom in poglobljencem morda zdijo sumljive, kot pa korektno zrežirano predstavo, kjer vse stoji, ampak je vseeno bež. Oliver Frljić sam sebe in nas kuri do konca.
