Basen o Mihaelu Jazbecu in sedmih živih ježih, ki nam pomaga razumeti svet
Na lično urejenem vrtu sedi g. Jazbec pod svojo brajdo v družbi sedmih vrtnih palčkov. Srka popoldansko kavo in motri nekam gor v novo rdečo streho nad uležano zeleno fasado. Zaskrbljen je. Kar gleda, bo kmalu postalo novica. Novica na drugi strani Slovenskih novic. Druga najpomembnejša tega dne!
Barva se ne ujema
Kaj gleda naš Miha? Kaj mu ne da v miru uživati med vrtnimi palčki?
Pravkar je namreč ugotovil, upokojeni Mihael Jazbec, da barva malih pločevinastih snegolovov povsem blago odstopa od preostanka rdečine nove strešne kritine. Tako malo sicer, da kvaliteta tiska ne zmore poustvariti te barvne disonance, pa vendar dovolj, da nekaj ukrene.
In Miha gre v akcijo! Zarola cel reklamacijski krog, zbere dokazno gradivo, kjer proizvajalec kritine trdi, da je Miha edini v galaksiji, ki ga odstopanje odtenka moti, in ga posreduje na uredništvo s posluhom za male tegobe velike nacije.
David in Golijat
Celostranski članek, iz katerega veje nacionalni konsenz, naj strešne pritikline barvno ne odstopajo od celote, je naslednji dan objavljen. Zgodba o malčku in velikanu.
David sicer ni premagal barvno slepega Golijata, a njegovo zadoščenje je drugje: poskrbel je, da je na spisek tistih, ki jim ne gre zaupati, občestvo majhnih in vedno prevaranih dodalo še enega velikana.
Ker nam je mar za slehernika
Nisem se še odločil, ali gre za aktivno državljanstvo, aktivno potrošništvo, aktivistično novinarstvo/urednikovanje ali virtuozno sprego vsega naštetega.
Toda članek o borcu za odtenek snegolova, upokojenem Mihaelu Jazbecu, preprosto občudujem. Sporoča več od tega, česar mu s fotko, kjer se razlike v rdeči res ne vidi, ni uspelo sporočiti.
Nekomu je mar za slehernika in njegove resnične tegobe, ki so onkraj globalnih geopolitičnih prekucij. Če se te znajdejo na drugi strani, lahko z malimi koraki spremenimo najprej očetnjavo in nato še svet.
Prepričan sem, da bo ta zapis prispeval k monokromatičnosti kritin idiličnega podeželja našega. Morda se bo dobavitelj pokesal. Če ne, bomo kritino naročali drugje. Majhen korak za Mihaela Jazbeca, velik za Slovenijo.
Zaštihala je mamo
Nadaljujemo na 8. strani časopisa. Tu preberem, da je petnajstletna Danka, Lisa Borch, kar dvajsetkrat zaštihala svojo mamo.
Pa nikar se ne zgražajte, ker ne gre za senzacionalizem, ki bi tešil našo krvoželjnost. Zabodla jo je zato, ker so ji mati branili, naj se nikar ne sestaja z Iračanom. In to s takim iz azilnega doma.
Usodne noči je namreč Bahtiar Mohamed Abdulah spal pri mali, ljubki, pegasti Lisi. Piše tudi, da je bil enkrat starejši ter da sta jo po umoru želela skupaj pobrisati v Sirijo.
Kam pa drugam!?
Multikulti
Spet mojstrski zapis. Medtem ko resna ali vsaj manj pogrošna uredništva zadnje tedne angažirajo Žižka in druge doktorje, da nam pojasnijo nove vidike evropske multikulturnosti, je ta zapis zadel žebljico na glavico.
Multikulturnost je daleč od katedrov. Problem z multikulturnostjo je samo v naših predstavah.
Dekletova mama je v beguncu videla libidinalnega nepridiprava, ki bi ljubko, perspektivno blondinko onečastil, izpridil, spreobrnil in jo daleč na vzhodu zakril še z burko — in to plačala z življenjem.
Bila je prepozna. Najstnica, ki je še donedavnega delala selfije in norela za Justinom Bieberjem, se ni mogla upreti eksotičnemu šarmu druge kulture.
Ukrepajte, dokler je še mogoče! Spremenite svoje predstave! Verjetnost, da se kaj podobnega zgodi vaši Špeli, je iz dneva v dan bolj verjetna. Genialno!
Zakaj ježi? Zakaj živi?
Zdajle sledi mala digresija, ki pa morda spet ni to. Na 7. strani je namreč naslov: Romom zasegli mamila in sedem živih ježev. Gre za ponarodelo dolenjsko pripoved z nekaj majhnimi, skoraj klasičnimi pikantnostmi kot je naprimer ta, da so v mamila skrivali “v grobu malega Darka”.
Begal me je le podatek o sedmih živih ježih v naslovu. Zakaj ježi? Zakaj živi?
A zmeda je obstajala le toliko časa, dokler nisem spodaj zagledal prelepe stock fotografije ljubkega mladička bodičaste vrste, pod katero je pisalo: “Menda teknejo.”
Jež kot metafora
Briljantno: čeprav nikjer v zapisu ni omenjenega nobenega indica, da so novomeški posebneži sedem ježev hoteli pojesti, smo dojeli bistvo. Jež je metafora za asimilacijsko nesposobnost, ki na drugo žogo pojasnjuje tudi skrunitev groba “malega Darka”.
Brez ježa bi bil članek povprečen in dejansko neuporaben. In čeprav se nam jež na krožniku upira, skozenj dojamemo kulturne razlike, ki so lahko tudi temelj tolerance in sobivanja. Bravo.
Se je pa dnevnemu uredniku primerila mala šlamparija: naslov bi se moral glasiti: Romom zasegli mamila in sedem še vedno živih ježev.
Samo še take zgodbe bom bral. Zgodbe, ki se me tičejo in mi pomagajo razumeti svet okrog sebe. Ne podcenjujmo jih!