Novinarska samocenzura: primi se za rit, štej do deset in počakaj, da mine

10.9.2015 / 06:08 Komentiraj
Spletni psevdonimci so paranoiki. To še razumem. Bolj me skrbi, če podobno funkcionirajo bratje in sestre iz medijev.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnje dni se sprašujem, ali živim v paralelnem vesolju. Kdo je na tripu? Je ena plus ena še vedno dve?

Kljub testiranju s fižolčki v dogmo vedno bolj dvomim. Nestrpno pričakujem dan, ko bo nekdo z retoriko ministra ali navadnega pehotnega politika — ali celo novinarja — zaznal namig, da je zemlja ravna in da je njena domnevna sferičnost samo posledica Janševih in/ali Kučanovih rabot in/ali trojanskega konja z begunci.

Res, takšnih plazov nebuloz, kot jih sprožajo medijske objave letošnjega poznega poletja, ne pomnim.

Vprašanje za milijon dolarjev: Kdo je bolj paranoičen? Spletni komentatorji, ki jih je treba cenzurirati, pa jih nihče ne? Ali novinarji, ki mislijo, da so cenzurirani, pa jih v resnici nihče ne?

Žensko in službo! Takoj!

Če bi odgovor na vprašanje, kdo ali kaj je begunec, namesto v slovar šel iskat med odzive spletnih komentatorjev, bi bilo spoznanje dovolj strašljivo, da bi z njim lahko uspavali tudi najbolj hiperaktivne otroke.

Begunec je — prosto po anonimni inteligenci — bitje moškega spola v dragi trenirki in supergah in s telefonom na dotik, ki pritiče šenflorjanski socialni strukturi. Po slovenskih vaseh opleta z ogromnim temnim otepačem, pri tem pa kriči, naj jim neverniki nemudoma izročimo svojo žensko ali svojo službo — sicer nam bo vzel oboje. Pa še gasilski dom nam bo požgal.

Sočutje in prava mera

Nobenega sočutja, nobene prave mere. Vodilo necenzurirane in nerafinirane zdrave spletne pameti, ki si domišlja, da pove tisto, česar si novinar v članku nad komentarji ne upa, je zmes panike in paranoje: Gunclje se bodo preimenovale v Begunclje, Ilirska Bistrica pa bo postala Sirska Bistrica. Kultura našega podeželja bo uničena. Z veselicami vred. Novembrski koncert Dražena Zečića v Dupleku odpade. Za vedno! Namesto jubilejnega mlaja na parkirišču za gasilskim domom se bo v nebo dvigal minaret, s katerega bo se bo nad dolino razlegala mavrska molitev. 

Et tu, Brutus žurnalisticus

No, da so poniglavi spletni psevdonimci paranoični, še nekako razumem. Taka je pač narava tega kao družbeno koristnega poslanstva.

Bolj pa me skrbi, ko na podoben način začnejo funkcionirati sestre novinarke in bratje novinarji.

Potem, ko so nam spet premalali Dnevnik, so javni televizijci izvedli še dnevniško rošado Jelene in Helene, Eriku pa so skenslali honorarno pogodbo. Nezaslišano!

Severnokorejski body art

Sledila je popolna panika, malodane revolucija. Zakrožila so odprta pisma in težke besede. Cenzura! Nacionalistično kadrovanje. Nočemo tistih na -ić!

Še dobro, da se je ob vsej tej nesvobodi govora o svobodi govora sploh še lahko govorilo.

Stvar je šla celo tako daleč, da smo na tiskovni konferenci poglavarjev RTV lahko videli štiri novinarje, ki so s prelepljenimi usti izvajali nekakšen severnokorejski body art. 

Čeprav vem, da je zlasti televizijski del javne medijske ustanove čudna luknja oz. večno nestabilen sistem — z izrazito tradicijo bizarnih kadrovanj, ki so posledica internih in političnih dolgov —, se mi vse skupaj vendarle zdi eno navadno pretiravanje.

Ne jokat, fant in punci!

Da nekoga nekam prerazporediš, je urednikova pravica. Čeprav osebno raje vidim Jeleno in Heleno, se ne mislim iz protesta metati po tleh na Kolodvorski.

Valenčič je izgubil svoj šov, niso mu podaljšali pogodbe. In? Spoštujem ga, dobro dela. A tudi sam sem v tej isti hiši na podoben način izgubil vsaj pet angažmajev. Kakšne tudi zaradi tega, ker si je patetični aparatčik v strukturi nad menoj domišljal, da ogrožam njegove inštalaterje. In ti so bili obeh butalskih provenienc.

Hat trick? Pogodbe rade gredo v septembru, ko si najbolj kratek. Narava stvari. Če si spodoben, tudi pridejo. Usoda svobodnjakov pač. Ne jokat, fant in punci.

Zgleduj se po sovražniku

Pri vsem skupaj pa je najbolj mimo reakcija novinarske bratovščine pod patronatom cehovskega združenja, ki pokriva levi del igrišča. Čeprav bodo zaradi namiga o politični pristranskosti jezni, so jo z zadnjim manevrom nehote dokazali.

Aktualna igra me namreč spominja na šolski manever njihovega naravnega sovražnika in dežurnega kršilca medijske svobode, Janeza Janše. Samo on in njegova zvesta spindohtarja, Vinko in Branko, so sposobni podobnega pihanja vetra v svoja jadra. Kakopak s pomočjo svojih občil.

Upam si trditi, da so mojstra drame z izjemno hitro in učinkovito strnitvijo svojih vrst deklarirano levi novinarji tokrat celo presegli. Patetično.

Kdo je bolj paranoičen?

Kdo je bolj paranoičen? Spletni komentatorji, ki jih je treba cenzurirati, pa jih nihče ne? Ali novinarke in novinarji, ki ves čas mislijo, da so cenzurirani, pa jih v resnici nihče ne?

To je vprašanje za milijon dolarjev.

Predlagam samocenzuro. Primeš se za rit, šteješ do deset in počakaš, da mine. Pomaga. Preverjeno.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE