Prepir za delfinovo senco: Kaj nas briga morska meja? Jergovića za arbitra!

Lebensraum

Naše dojemanje spora za mejo v Piranskem zalivu je deloma spontana, deloma pa umetno sproducirana psihoza.

Spontana zato, ker kot na lepem lojalni državljani nevede podlegamo potlačenemu in zakrnelemu Lebensraum instinktu, ki nam prišepetava, da ne smemo dati ali si pustiti vzeti niti pedi zemlje.

Če gre za služnostno pot na morju, je to seveda še tem bolj bizarno. Za zdravo pamet in praktično državljansko zavest — ki smo ju v tem primeru prostovoljno in patetično začasno zamrznili — je ta spor enako brezpredmeten kot prepir o zračnih koridorjih čez sosednji državi za polete z brniškega in zagrebškega letališča.

Establišment

Pozornost, ki jo posvečamo arbitraži, pa je tudi umetno sproducirana. Veleva nam jo establišment.

Meja v Piranskem zalivu nas zanima zato, ker se z njo ukvarjajo strahospoštovanja vredne, kao kredibilne institucije, in to s podporo zapletenega intelektualnega aparata, o katerem 99,99% ljudi laikov le komajda kaj ve.

Povprečen državljan si ne drzne ignorirati najmanj dveh zunanjih ministrstev in enega mednarodnega sodišča plus ducatov pravnih strokovnjakov in stotin medijev, ki nas vsak dan indoktrinirajo z novicami in mnenji na to temo.

In četudi bi zmogli spregledati ali preslišati to zgodbo, je navsezadnje niti ne bi hoteli — ko pa je tako napeta, življenjska, pomembnostna, začinjena z internimi političnimi zdrahami, zamerami, da ne omenjam dramaturško intrigantnih vohunskih primesi in prijetnega občutka, da lahko vsakdo sodeluje v tej namizni družabni igri strategije, kako zjebati nasprotnika.

Razlogi, interesi in dogodki, ki definirajo trenutne odnose med Slovenijo in Hrvaško, niso osebna stvar nobenega od milijonov posameznikov na eni in drugi strani meje.

Gre za argumente domnevno nacionalnega pomena, ki jih sprejemamo, razumemo in zagovarjamo samo kot del kolektiva in v dobro kolektiva.

Kljub temu pa je naš osebni angažma — vsaj na nivoju emocij, pozornosti in načelne privrženosti pravi, naši stvari — bolj fanatičen kot pri marsikateri drugi, ki se nas dotika res osebno.

Enter Jergović

Edini, ki je doslej napisal nekaj pametnega o slovensko-hrvaški arbitraži, je hrvaški pisatelj in kolumnist Miljenko Jergović.

Ko sem pred tedni bral — ma nemoj: na morju na Hrvaškem — njegov tekst Jesi li izdajnik ako ne mrziš Slovence, sem si rekel, da ga bom ob priliki citiral.

Ta priložnost je zdaj tukaj: Jergović je s pomočjo Ervina Hladnika Milharčiča v intervjuju v zadnjem Dnevnikovem Objektivu z drugimi besedami ponovil približno to, kar je prej napisal.

Beseda je dala besedo takole:

Miljenko Jergović: “Odločili so se [Slovenci in Hrvati], da bodo šli v vojno za svojo majhno in smešno mejo. Okrog tega vlada popoln konsenz na obeh straneh meje.

Ervin Hladnik Milharčič: “To ni majhna, smešna meja. To je najvažnejša evropska meja.”

MJ: “Piranski zaliv je majhna smešna meja. Popoln nesmisel. Slovenci se borijo za izhod na odprto morje in hkrati zagotavljajo, da verjamejo v EU, kjer meje ne obstajajo več. Če mej med Hrvaško in Slovenijo ni več, zakaj se tako borijo zanjo? Hrvati pa imajo samo en razlog, da Slovencem nočejo dopustiti prostega izhoda na odprto morje. Daje jim možnost, da so v dominantnem položaju. Hrvaška zares ne potrebuje Piranskega zaliva. V resnici sta dve tretjini zaliva popolnoma brez vrednosti. Zaliv je dragocen samo zato, ker z njim lahko dražijo Slovence. Niti emocionalno niti intelektualno ne morem razumeti, kakšen državni ali narodni interes lahko predstavlja možnost, da nagajaš sosednji državi. V čem bi tukaj bil užitek? Mislim pa, da gre tukaj še za neko stvar, ki je na Hrvaškem nihče noče izgovoriti. In mislim, da tudi v Sloveniji to ni ravno priljubljena tema.”

EHM: “Kaj bi to lahko bilo?”

MJ: “Zaliv je naš skupni vojni plen. Čigav je bil Piranski zaliv do leta 1945? Zdi se mi, da je bil italijanski. Vzeli smo ga Italijanom, ker smo mi v vojni zmagali, oni pa so izgubili. Bili so poraženci in so se iz njega izselili. To ni zemlja ali morje naših pradedov. Tam niso veslali Karantanci ali Prahrvati iz sedmega stoletja. Do tega smo prišli predvčerajšnjim.”

Kosovo in Palestina

Za primerjavo:

Če s skrajnimi napori poskusim empatizirati s Srbi ali Izraelci, lahko teoretično razumem njihove pretenzije do Kosova in Palestine. Dejstvo, da sta bili ti dve ozemlji pred 600 in več leti oz. več tisočletji tako imenovani zibelki njihove nacionalnosti, državnosti, identitete, je nek vsaj emocionalni, če že ne intelektualni razlog — četudi se mi kot zunanjemu, neobremenjenemu opazovalcu zdi precej nesmiseln.

Finec in Balkanec

Ključno v Jergovićevem prvotnem tekstu pa se mi zdi naslednje:

“Kako ravnati, če sosed življenjsko potrebuje tisto, do česar imaš tudi ti pravico, vendar v resnici tega sam ne potrebuješ? Obstajata dva odgovora na to vprašanje: finski in balkanski. Finec bo ocenil, da nima smisla biti v slabih odnosih s sosedom — še tem bolj, ker ima ta sosed sto načinov, da ti nagaja —, in mu odstopil zemljo za služnostno pot. Balkanec pa bo naredil nasprotno: pa če še tako ne potrebuje tega, kar zahteva sosed, mu je v največjem življenjskem interesu, da sosed tega ne dobi. To mu bo odrekal ne samo za ceno lastne škode, temveč celo na lastno škodo. Če obstaja vodnjak, za katerega se s sosedom prepirata, ga bo Balkanec raje zastrupil, kot pa da bi oba pila iz njega. Pravno gledano lahko ima Balkanec prav. Na strani Finca pa je civilizacija.”

Disidentstvo

Ne mislim, da bi lahko slovensko-hrvaški spor zaradi meje eskaliral tako daleč, da bi nam bilo zaradi tega kdaj pozneje zares žal. Tako nori po mojem nismo na nobeni strani te 670 kilometrov dolge meje.

Žal pa nam je lahko žal že zdaj — pa ne samo zaradi napetih in neprijaznih medsosedskih odnosov (vsaj na nivoju establišmenta in kolektivnega zavedanja).

Žal nam je lahko kot posameznikom, ki smo se spustili sprovocirati do te mere, da smo začasno zamrznili svojo zdravo pamet in investirali toliko emocij in mnenjske energije v ta spor.

Jergovićeva disidentska pozicija v kontekstu hrvaških miselnih vzorcev bi znala biti všeč prefriganim Slovencem, veselim izdajalca v sovražnikovih vrstah. Da ne bo pomote, sploh ne gre za to — ali pa ravno za to.

Tudi mi rabimo izdajalca. Disidenta. Pa ne samo enega, po možnosti.

Tudi mi skratka rabimo nekoga, ki bo javno in naglas rekel, da je arbitraža o morski meji v bistvu le prepir za delfinovo senco in da je več vredno živeti v razumevanju s sosedi kot pa iskati pomorskega Maistra.

Za domovino lahko včasih največ naredi prav izdajalec.