Laibach kot naključni turisti iz Trbovelj v Severni Koreji na Fox News

Zdaj, ko je medijsko napihnjeni glasbeni dogodek leta končno mimo, se moramo vprašati: kaj točno se je zgodilo?

Odlična samopromocijska gesta skupine Laibach ob ekskluzivnem obisku Severne Koreje, brez kakršnegakoli konceptualnega okvirja in cilja?

Ali pa morda še ena odlična subverzivna gesta in provokacija, kar je večina od benda s takšno kilometrino in reputacijo tudi pričakovala?

Skromen koncert in brezidejni komentarji

Bojim se, da je se zgodilo prvo.

Čeprav smo čakali, da bo konec te naporne medijske poročevalske prakse in da bo po koncertu le razkrita kakšna dobro varovana skrivnost, je bil po objektivnih kazalcih sodeč edini rezultat relativno skromen koncert brez presežkov in kopica brezidejnih komentarjev Ivana Janija Novaka o tem, kaj sploh početi v Severni Koreji:

“Šov smo naredili iz radovednosti in zato, ker verjamemo v splošno človeško komunikacijo. Če delamo šove po svetu, recimo v ZDA, zakaj jih ne bi še v Severni Koreji?”

“Ivan Novak iz Laibachov je ob pristanku na letališču povedal, da so v Severno Korejo prišli, da bi se česa naučili in po navdih ter da se bodo pustili presenetiti. Zelo jasno določenih scenarijev ni.”

Puhlice in floskule

Drugače rečeno: puhlice in floskule, ki kažejo na izpraznjenost in nedomišljenost misije.

Če so šli oddelat samo še en koncert, čemú tolikšno napihovanje? Laibachi kot dalaj lama, ki verjame v človeško komunikacijo in verjetno tudi v srečo? Kot nadobudni šolarček, ki dela šov iz radovednosti? Kot ostareli genij, ki čaka inspiracijo, a je ne dočaka?

Ko je pobudnik gostovanja, norveški kulturni aktivist Morten Traavik, človek z izkušnjami umetniških akcij in z dobrimi zvezami pri tamkajšnjih oblasteh, duhovičil, da “Severna Koreja potrebuje Laibach in Laibach potrebuje Severno Korejo”, se je ta piarovska izvotlenost le še potrdila. Kot ata na mamo.

Der Spiegel

Smisla in pomena v dveh ali treh mesecih skupnega medijskega časa ni bilo od nikoder. Zato mi je na žalost bližje misel iz Der Spiegla kot napuh večine samozadovoljnih Slovencev, ki iz nostalgije in patriotskega resentimenta ne zmorejo zmernejšega pogleda na dogajanje:

“Če je to tista subverzija, o kateri so Laibachi vedno sanjali, potem lahko skupina na svoj nastop v Pjongjangu gleda kot na maščevanje zgodovine nad svojim lastnim koncem,” je svoj članek končal Der Spiegel.

Zgodovina si sicer vendarle vzame nekaj več časa za držanje maščevalnega zrcala. Številni so že in še bodo stregli z neko nadpomenskostjo, z razbiranjem intence benda v njeni brezintencionalnosti, z iskanjem močne subverzivnosti v njeni odsotnosti. Vendar bi se morali za večjo prepričljivost močneje potruditi.

Kdo je koga bolj navudšil?

In ja: če so slovenski mediji poročali, da je Laibach navdušil Severno Korejo, potem velja tudi obratno. Kot je pojasnil Novak fascinirano:

“Ljudje so neverjetni. Ni ene same skepse in enega samega cinizma. Povsem nedolžni so, odprti in čisti. Doslej nisem srečal enega samega grdega človeka. To je utopija, ki očitno deluje. Ljudje plešejo na cesti, se dotikajo z rokami, moški in ženske so med seboj izjemno spoštljivi. Njihovi odnosi so harmonični brez sleherne moške dominacije. Nobene pornografije ni nikjer in v enem tednu nismo naleteli na ničesar opolzkega ali vulgarnega. Vse je ena sama fascinantna lepota ljudi.”

Domači mediji — resni in tabloidni, brez razlike — so v en glas in neumorno in brez sleherne distance, dnevno očarani, podrobno opisovali vsak korak Laibachovcev v Severni Koreji. Kot da bi Rolling Stonesi imeli ekskluziven poslovilni nastop v Stožicah. Prešteti članki dosegajo trimestno številko.

Pa ne šele ob obisku. Mediji so bili polni podrobnih napovedi že mesece pred dogodkom. Člane so dobesedno pospremili tudi na letalo.

Ideološki napad desnice

Bila pa je ena izjema: Janševi medijski sateliti so se spustili v ideološko-politični spopad in pljuvanje po Laibachu izkoristili za svojo agendo boja proti (komunističnemu) totalitarizmu, klanjanju režimu in celo Milanu Kučanu.

Brez veze. Neuspeh nima političnega predznaka. Ne gre za deplasirani očitek, da Laibach podpirajo totalitarni in nedemokratični režim. Problem je bil povsem umetniški in konceptualen.

Disney fašizem

Če je Der Spiegel v omenjenem članku kot praktično edina kritična izjema označil nastop Laibachov kot “slabo in ponesrečeno šalo” in poskušal razložiti njihov smisel v 80. letih, ko je tak “Disney fašizem” imel svoje učinke na jugoslovanske komuniste, potem danes — in tu se ne strinjam z novinarjem nemškega tednika — ne gre samo za to, da se je forma umetniškega projekta izpela in dobila “pridih nečesa obupanega, brezdušnega”, “postala prazna gesta, provokacija, ki je že dolgo nazaj ostala brez naboja”.

Ne. Nastop Laibachov v svoji nedomišljenosti in brezidejnosti ni bil videti kot provokacija. Protagonisti se niso niti trudili, da bi ga tako predstavili. Kaj šele, da bi jim to uspelo. Nič čudnega, ker po mojem niti ni bilo tako mišljeno.

V resnici me je skrbelo že lani, ko je Laibachom na slovenski turneji uspelo iz totalitarnega koncepta “sproščenosti” — pisanega njim na kožo in na domače razmere — potegniti zgolj profanizirano, enodimenzionalno zabavo. Barvitost pojma v ideološkem segmentu po zaslugi Janševe oblasti so reducirali na čisto hedonistično praznino.

Benigne observacije naključnega turista na Fox News

In tudi njihove izjave in opazke s prizorišča v Pjongjangu so prej zvenele kot benigne observacije naključnega turista na Fox News.

Več sreče prihodnjič. Videli smo nedomišljeno samopromocijsko gesto nekoga, ki se v zatonu svojih moči ne spomni nič res kreativnega in ki dobro ve, kako manipulabilno nereflektirani in površni so lahko mediji, da ne bodo tega niti opazili.

In ker to spoznanje ni njihovo, tega ne moremo šteti za velik dosežek.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 22. avgusta, pod naslovom Laibach med provokacijo in promocijo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.