Utehe Irene Štaudohar. Čista magija. Ampak samo za realiste. Še bi.
“Enaindvajseto stoletje je polno ljudi, ki so polni samih sebe. Če vržemo mreže svoje radovednosti v ocean interneta, se vanjo ujamejo blogi, tviti, dnevniki, fotografije, zgodbe milijonov posameznikov, ki so fascinirani nad svojimi idejami, domislicami, vsakdanjim življenjem in vse to bi radi delili z drugimi. Čas za to, da svoje misli delimo s svetom oziroma popolnimi neznanci, še nikoli ni bil tako pripraven.”
Zame gre. Ne morem živeti brez tega.
Dobra, znana diagnoza. Priznam! Vse priznam. Kriva sem. Vse to delam. Živim. Resda se čudim fotografijam dojenčkov svežih mam in očetov. Nori hormoni sreče na spletu ne jenjajo. Ločitve potekajo vsem na očeh. Mislim si: “Ma daj, pokliči terapevta, kavč rabiš, ne mene…”
Toda tega ne bi priznala naglas na Facebooku, niti na ljubem Twitterju. Kdo sem jaz, da sodim, solim in svetujem, ko pa hkrati bivam na vseh spletnih planetih?!
Resda najglobjih občutij ne razkrivam, ne govorim o svoji intimni. Ne direktno. Ne dobesedno. Toda vse, kar objavim, govori o meni. Ne samo o meni in ne vedno, prevladujem pa jaz.
Ali sem tak egocentrik? Ali res mislim, da svet ne bi mogel brez mojih zapisov, tvitov in objav? Ne. Zame gre. Zdi se, da jaz ne morem živeti brez tega. Me prav zanima, ali bo bivanje v morski divjini temu pritrdilo ali ne. Bom zdržala brez tvitanja? Bom zbirala čivke na zalogo? Bom vse fotografirala in objavila potem, ko pridem domov?
Dobro, vadila bom novodobno abstinenco, dieto, tolerantnost, si rečem, v vsem tem je tudi nekaj dobrega. Diet se zlahka držim, čeprav zelo redko. Mesec dni zdržim na drugačni prehrani (če je res zdravstveno nujno), toda ali bom zdržala brez tvitanja in objav?
Vse naše realnosti ob branju knjig, blogov, tvitov, postov na Facebooku… — vse to je naše življenje. Vse je resnično. Vse je res.
“Čas za to, da svoje misli delimo s svetom oziroma popolnimi neznanci, še nikoli ni bil tako pripraven.” — [Naslovnica knjige: Tanja Radež, Jana Kuharič/Študentska založba.]
Irena Štaudohar za na morje
Začetni citat je uvod v knjigo Magija za realiste. Življenje, nadaljevalni tečaj Irene Štaudohar. Res je, nisem je še prebrala v celoti. Nekaj poglavij sem si pustila za na morje. Odprla sem jo samo zato, da preverim, ali je primerno morsko čtivo. Ne, ne merim na plažo. Največ težav pri pakiranju je ravno s knjigami. Knjige bi dala v največji kovček, vse drugo bi šlo v veliko manjšo torbo.
Moje morje je skrčeno na osnovno in bistveno: plavanje, branje, spanje, branje, druženje ob večerjah, branje. Vse kaže, da mi avtorica pritrjuje: beg, ovinek, čas zase, čas za klofute, čas za kritiko, čas za refleksijo, čas za očaranost, začaranost, odčaranost… — in so knjige.
“Odloži vsa orožja, vzemi knjigo v roke,” bi se morda lahko glasila parafraza znanega Brechotvega slogana.
Modrost je v mirovanju
In še zadnji zapis v knjigi. O knjigah, kar mene zadeva:
“Najbolj pogosta in donosna sodobna zdravila proti dolgčasu so droga, spolnost, nakupovanje, glamur in potovanja. A najboljši recept za zadovoljstvo je ravno nasproten. Modrost je v mirovanju, učijo zenovski mojstri. Kot je dejal Oscar Wilde, so preproste stvari zadnje zatočišče zapletenih ljudi.”
Magija za realiste je knjiga, s katero vam nič ne vzamem in razkrijem, če citiram njen začetek in konec. Resda smo te in podobne zapise že brali v Sobotni prilogi. Zdi se, da je to knjiga o knjigah, literatih, literatinjah, raziskovalcih, merilcih sodobnih neumnosti in njihovih arheologih. Treba jo je imeti vedno ob sebi.
Govori o vsem, govori vsem. Lahkotno, ker je tako dobro napisana, preletava in zaobjema vse bistvene teme, sodobne tegobe skozi optiko starih in malo manj starih knjig, bizarnosti, misli. Retrovizor, stranska ogledala, nujna za poglede v vse smeri in vožnjo skozi naše bivanje.
Še ene utehe
Seveda mi je naprej padlo na pamet, da gre za slovensko verzijo Uteh filozofije Alaina de Bottona. Tudi to knjigo sem leta nazaj preletavala pred pakiranjem za na morje. Spomnim se, da sem potem gola na soncu trčila ob stavek, da “obstaja razlika med globokim in večnim žalovanjem” — kar me je takrat pretreslo močneje, kot če bi name zvalili vse skale naokoli.
Nič me ne bi moglo bolj sleči. Ni me premamilo, da bi šla brati original, od koder je de Botton zajemal. Samo ta stavek sem potrebovala.
Lahko rečem, da poznam filozofijo, če sem prebrala samo to knjigo? (No, kakšno knjigo od uporabljenih avtorjev sem le zmogla.) Gre za šnelkurs? Podobno kot internet, če poguglam, nekaj preberem in vem vse?
Ne. Ker gre za razmislek in izbiro tem in avtorjev. V primeru Irene Štaudohar ljudi, njihovih življenj, misli, knjig, manj znanih dejstev, ki niso obelodanjeni in jih poznajo tisti, ki živijo (res in samo) v knjigah.
Zdravilni napitek
Ali pa nisem dovolj literarno razgledana? Lahkotnost, s katero sem pogoltnila pol knjige je po mojem zasluga dela, branja, kopánja in tehtanja, ki je bilo potrebno, da so ti zapisi zastali. Zavidam ji prebrano. Zavidam ji, da je to njeno delo in da je še več kot služba. Zavidam ji svetove, v katere se je poglabljala, se z njimi spajala in srečevala. Da je potem za nas samo navidez lahkotno izbrala, namešala kot najbolj svež, slasten, občasno grenak, a nujen zdravilen napitek.
Še bi. Komaj čakam, da se naselim v osamo in kaj še enkrat ali na novo preberem.
Irena Štaudohar: Magija za realiste. Življenje, nadaljevalni tečaj. Spremna beseda Renata Salecl. Beletrina/zbirka Posebne izdaje, Ljubljana 2015. ISBN 978-961-284-086-0, 229 strani, 21€.