Čez planke: Svet je tako majhen, da je eksotična destinacija celo Litija

Ene najbolj debilnih debat zahodne civilizacije so pogovori o potovanjih. Spominjajo me namreč na tatuje: da bi na plaži izpostavil svojo od boga dano unikatnost, izbereš enak motiv kot preostanek nacije. Italijani tako ljubijo maorsko estetiko, v Celju vladajo kitajske pismenke, imena otrok na nadlahteh v gotici pa so globalen pojav. 

Podobno homogene so potovalne navade Slovencev, le da o njih radi govoričimo v časovnih odmerkih, ki celo presegajo dejanski čas potovanja.

Prisežem, da bom prvemu, ki me bo v naslednjih vročih dneh napadel s hvalospevi berlinski sproščenosti, krotkemu duhu prebivalcev Kambodže in nizkim cenam vietnamskega piva, hladokrvno prerezal vrat.

Potovalne navade Slovencev

Sploh pa potovanja po Tretjem kamnu od Sonca niso več, kar so bila.

V iluziji, da je to šport za mačo tipe, ki se od vseh grozot sveta bojijo samo lastnih bicepsov, vztraja samo še Šeruga. Ko sem kot mulc bral Zvoneta in Križnarja, se mi je svet zdel še neizmerno velik, modela pa huda džeka, ki si z mačetami utirata pot med ljudožerskimi divjaki tropskih pragozdov.

Pred internetom so bile te pustolovščine karl-mayevsko daleč. Plemenski poglavarji takrat še niso nosili Messijevih dresov, pa tudi Facebooka ni bilo, kamor bi zahodnjaški pamži pofočkali prisotnost v njihovi družbi. Polovica jih itak potuje samo zato, da se po tem, ko opravi svoj dnevni družbenoomrežni šiht v hostlu, dá dol z nekim Avstralcem, ki te očara z junaškimi pripovedmi o zagatah polnjenja Applovega telefona na južni hemisferi.

Hesse, kadilo in amfetamini

Klinc, zgrešil sem tudi čase, ko je bila Goa še hipursko mistična in ti ni vsak amaterski ljubitelj Hesseja, indijskih palčk in amfetaminov razpredal reportaž o tamkajšnjih partijih. Svet je postal majhen. Tako majhen, da je Litija postala eksotična destinacija. Grem stavit, da bi postala hit, če bi tja delegiral dovoljšnjo kritično maso hipsterskih backpackerjev in ji dal wifi. 

Še najbolj boleči so ekspozeji popotnikov, ki ne znajo prikriti slovenske provincialnosti. Potepanja Mojce Mavec niso zaman poimenovana Čez planke. V naslovu je nehote skrit naš popotniški kompleks: potovanje da avtomatično botruje mentalnemu odplankanju. Stereotipe o Azijcih in Afričanih je treba utrditi. Že s tem jih, da jih v kontekstu popotovanja imenuješ tako, mar ne?

Kava, brezplačni internet in spoznanje, da furaš iste špegle kot preostanek sveta v barcelonskem Starbucksu, podirajo meje v glavah. Spoznanje, da smo ”belci mesticem ful carji“, dviguje samozavest. Če znaš našteti še cene piva v lokalnih valutah vsaj treh azijskih držav, si zrel za zunanjega ministra.

Slovenci potujemo drugače

Slovenci bržkone potujemo drugače od veleslavnih nacij. Ste se kdaj vprašali, kam odpotujeta Londončanka ali Berlinčan, ki se želita metropolitansko in multi-kulti razsvetliti? Da se torej od nekod vrneta in sta strašansko pomembna in zanimiva, ker sta leder jakno kupila v tem in tem second handu? V Litijo ali Škofjo Loko? Najbrž ne.

Je pa res, da v Londonu in Berlinu na lestvici kozmopolitske kredibilnosti ne napreduješ bistveno, če obiščeš Lizbono ali New York — vsekakor pa ne tako silovito, kot se to dogaja na rivieri Ljubljanice, kjer je odsotnost berlinske izkušnje v študentskih letih lahko hud inhibitor spolnosti.

Kar nekaj likov obstaja na domači sceni, ki so si zgradili kariero izključno na dejstvu, da so šli na par ekskurzij čez planke. Znamenit je recimo ljubljanski stilist, čigar kredo je neposredna posledica službe: menda je bil stevardesa na liniji Ljubljana–London — kar je bilo dovolj, da je prvi zaštekal, da se od aprila naprej češemo na desno.

Vem, da zveni predmoderno; podobno je, kadar Benč razlaga, kako so leta ’68 šibali čez Rokavski preliv na Hendrixa in nazaj prišvercali za célo kulturno revolucijo vinilk. A tega kompleksa se kljub štirim dekadam napredka in globalizacije očitno ne znamo otresti.

Pokopališča in lokalci

Blaž Ogorevc je nekoč pisal, da lahko kraj popotovanja zaštekaš šele skozi pokopališče in mesečno popivanje z lokalci.

Čeprav jo kdaj pa kdaj potegnem čez planke tudi tja do daljne Švedske in še dlje —, me je ob Blaževi misli popadla nezaustavljiva želja, da planem v njegovo Škofjo Loko na serijo mrzlega. Ker tole tipkam ravno na gunceljski črpalki, se klicu ceste ob desnem bregu Sore in novim dogodivščinam, z vmesnim postankom na češkem piru v Gostečah, ne bom uprl.

Potujem!