Zadnja želja: ubijte Slovenijo na mah. Ne mučite je več. Bomo že kako.

28.7.2015 / 06:06 Komentiraj
S priključitvijo Hrvaški dobimo dostop na odprto morje in možnost, da slavimo ustaše in rišemo svastike tudi v Stožicah.
NAROČI SE PRIJAVI SE

O sebi nimam najboljšega mnenja, priznam pa, da se z leti izboljšuje. Pa ne zato, ker bi imel toliko priložnosti in izzivov kot odstopljena agentka Drenikova in arbiter Sekolec. Ah ne… Po ministru, ki ne ve čisto dobro, v kateri stranki sta njegova miza in postelja, teh pravzaprav nimam več.

S tem je treba živeti. Nekateri ljudje postajamo sence in počasi izgubljamo obliko. Nekateri pa hodijo mimo in naprej in se facebookolično veselijo novih izzivov.

Ostajam v kondiciji

Zato si izzive postavljam sam. Ne vem, ali je to dobro ali slabo, vendar ostajam v kondiciji. Za vsak primer, če se zame odloči kak minister, ministrica ali celo premier.

Seveda se motim, kadar nekaj napišem prehitro ali rečem v afektu, da bi imelo efekt. Vendar: kot nepomemben uradnik vem, da moram telefon uporabljati previdno, zadržano. Vsako leto pridobim in utrdim znanje o ravnanju s tajnimi podatki. V skladu z zakonom me strokovnjaki za obveščevalno dejavnost preverjajo in izdajajo strokovno mnenje.

Hrvati so pristali na arbitražo pod pritiskom, hkrati pa so že imeli plan B, če bi šlo drugače, kot so si zamislili. Zamislili pa so si, da je večji del Piranskega zaliva tako ali tako njihovega.​

Ne vera ne dvom

Ker nimam stkanih pravih socialnih mrež, padam iz kombinatorike — strankarske, socialne, interesne. Spomin na preteklost, ko smo vsak po svojih močeh oblikovali prihodnost, je lep. Precej drugačen od tistega, ki so ga opisali v knjigah.

Kar je tudi prav. Gledale so moje oči, slišala so moja ušesa, govorila so moja usta, razmišljale so moje sive celice. Na svoj način, vsaj malo drugačen od recimo šestih milijard (toliko jih je bilo takrat).

Sodim med tiste, ki dopuščajo možnost, da bog je ali da ga nikoli ni bilo. Noben dokaz me ne prepriča ne v eno in ne v drugo. Zato vas prosim: ne ubijajte me zaradi vere v njegov obstoj, niti zaradi dvoma vanj. Milostna je samo smrt na mah, vse drugo je nečastno mučenje.

Kako umre država?

Kdor se spomni Šifrerjeve popevke, ve, da smo eno državo pokopali. Posadili smo novo drevo, vendar smo slabo skrbeli zanj. (Saj smo demokratično, svobodno in večstrankarsko volili, ne?) Eden mu je spodkopal mlade korenine, drugi odrezal brsteče veje, tretji vrezal svoje vrednote v skorjo, četrti obdal s kubusom, da bi raslo oglato.

Nisem zakrnel in zblojen etatist. Države bi rad ravno prav, ne preveč in ne premalo. Toliko, da mi bo dajala občutek varnosti, in toliko, da me bo spodbujala pri iskanju svobode — oprostite, pri širjenju meja svobode, ne da bi pri tem ogrozil tvojo svobodo in tvoje dostojanstvo.

Živim v tem svetu in bi rad, da ta svet živi v meni.

Duša me boli

Ne morem drugače, kot da povem na glas: zadeva z Drenikovo in Sekolcem me je zelo prizadela. Iskreno povedano, najprej me je bilo sram, da me je napadlo tako močno čustvo, potem sem si počasi priznal, da boli, zdaj pa sem tudi napisal.

Ampak zakaj?

Zadevi moram priti do dna. Ni me zapustila žena zaradi svoje ljubimke, niso se mi spridili otroci. Ne, bilo je zelo banalno.

Okoliščine so hotele, da sem še v bivši državi v poznih 80. letih kupil stoletno hišo in obdelovalno zemljo v hrvaški Istri. Ko smo se v državi ločili brez ločitvenega sporazuma, je kmetija postala počitniška hiša.

Kadarkoli se v Poreču odpravim na tržnico po sadje in zelenjavo, moram parkirati. Na glavnem parkirišču, kjer je nekaj minut brezplačnih, ni prostora. Na drugi strani krožišča pa so na travniku, od koder so pred leti pregnali vrtičkarje, pripravili improvizirano parkirišče: malo gramoza za dovoz, uničena trava, rdeč prah, na sredini dva stražarja — parkomata. Hočeta šest kun za eno uro. Vzameta jih šest, upoštevata samo eno kuno. Vzameta jih sedem, upoštevata jih pet. Vzameta šest, ne upoštevata nobene. Tako nepredvidljivega značaja si ni mogel izmisliti niti Shakespeare.

Spomnil sem se na kazen za prehitro vožnjo na poti v Rovinj. V koloni smo vozili štirje, moje vozilo zadnje, vsa tri hrvaška, jaz pa iz LJ. Prvi trije so pospeševali in se oddaljili, policaj pa je ustavil mene in mi zaračunal kazen. Naključje ali vzorec?

Nekoč sem naivno mislil, da bo članstvo v EU raztopilo balkanske spore. Zmota je bila popolna. Ganljivo je gledati SLO in HR politiko, kako se jima je uspelo poenotiti v dobrososedski hladni vojni.

Kako so razmišljali Hrvati?

Obstajajo zakoni in predpisi, vendar življenje teče po volji tistega, ki ima moč končnega odločanja. To je lahko parkomat ali policaj. Morda pa je to vgrajeno v samo bistvo družbe?

Kako so razmišljali Hrvati? Hočemo v EU, imamo pa najmanj pet nerešnih mejnih sporov. Če hočemo, da nas potrdi Slovenija, potem sprejmimo arbitražo. Tako ali tako vemo, da Slovenci nikoli niso hoteli biti na Balkanu, zato ne razumejo našega nadmudrivanja. Za svetovno javnost smo demokratična država, navidezno spoštujemo legalno sprejete dogovore. V resnici pa vemo, da so Slovenci bedaki in jih bomo tako ali tako dobili na tankem ledu sredi poletja. Ker imajo tako slabo obveščevalno in zlasti protiobveščevalno službo, bomo zlahka dobili dokaze, če bodo pri arbitraži goljufali.

Zgrešena je trditev, da so Hrvati mislili resno z arbitražo. Nanjo so pristali pod pritiskom, hkrati pa so že imeli plan B, če bi šlo drugače, kot so si zamislili. Zamislili pa so si, da je večji del Piranskega zaliva tako rekoč njihovega.

Boli me duša državljana

In kaj me torej boli?

Pravzaprav me boli duša ponižanega, prevaranega, izigranega državljana samostojne države Slovenije. Boli me duša, ker imam tako bedaste, nestrokovne, dobro plačane predsednike, posrednike, ministre, arbitre. Zaupal sem jim, a še tako strokovno pripravljeno gradivo so blebetači izničili.

Boli me duša, ker je to tista država, za katero nisem pel s Šifrerjem, da naj propade, ampak sem vanjo verjel. Zato imam o slovenskih politikih in strokovnjakih slabše mnenje kot o sebi in ne bo se izboljšalo.

Imam zadnjo državljansko prošnjo: pokončajte našo prvo samostojno državo na mah. Ne mučite je več. Bomo že kako. Če se priključimo Hrvaški, bomo imeli dostop do odprtega Jadranskega morja, učili se bomo novoreka, lahko bomo slavili ustaše in Jasenovac, risali svastike tudi v Stožicah in Ljudskem vrtu. In v Savudrijski vali bo mir. Arbitraža sploh ne bo potrebna.

Nekoč sem naivno mislil, da bo članstvo v Evropski uniji preprosto raztopilo mnoge balkanske spore. Zmota je bila popolna. EU je z odmikom od univerzalnih načel razsvetljenstva nacionalizme samo še okrepila. Ganljivo je gledati slovensko in hrvaško politiko, kako se jima je uspelo poenotiti v dobrososedski hladni vojni.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE