Iz analov za anale: Odprto pismo ekonomistov proti uvedbi evra leta 1997

Danes boste težko našli ekonomista — in prosim, ne omenjajte mi tega pajaca Lahovnika! —, ki bi pozitivno ocenil evropski program pomoči Grčiji.

Hudič pa je v tem, da ekonomisti zaman pišejo odprta pisma evropskim voditeljem, naj prenehajo z mučenjem Grčije. Pa ne pomaga. Politiki imajo svojo agendo in ne poslušajo ekonomistov. Tako je že tako rekoč od nekdaj.

Kolegi ekonomisti so bili preroški

Bilo je 12. junija 1997 — torej leto in pol pred uvedbo evra kot knjižne valute —, ko je 331 evropskih ekonomistov, na čelu z Geertom Reutenom, Keesom Vendrikom in Robertom Wentom, na evropske voditelje naslovilo odprto pismo [v nadaljevanju spodaj, op. Fp].

Opozorili so jih, da projekt uvedbe evra v načrtovani obliki ne more biti uspešen. V šestih točkah so argumentirali, da je monetarna unija brez proračunske in fiskalne politike velika napaka, saj si s tem države omejujejo možnosti pri reagiranju na ekonomske šoke.

Z monetarno unijo bodo izgubile eno izmed dveh ključnih ekonomskih politik — monetarno —, s Paktom o stabilnosti in rasti pa močno omejile še uporabo fiskalne politike.

Ekonomisti so zaključili, da bodo z evrom države obsojene na politiko varčevanja in socialno trpljenje. Kolegi ekonomisti so bili preroški. Imeli so prav. V vseh šestih točkah. In v oceni stanja, ki ga bo prinesel evro.

Opomba: Tekst je bil objavljen v nedeljo, 19. julija 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Odprto pismo 331 evropskih ekonomistov proti uvedbi evra. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

Odprto pismo evropskih ekonomistov predsednikom vlad 15 držav članic Evropske unije

Objavljeno 12. junija 1997 v več evropskih časopisih

V Amsterdamu boste 16. in 17. junija razpravljali o evropskem povezovanju. Pogovori bodo tekli o napredku pri vzpostavljanju gospodarske in monetarne unije. Na številna vprašanja še vedno ni odgovorov: Ali bomo do konca stoletja že imeli Evropsko monetarno unijo (EMU)? Katere države bodo prve v evroobmočju? Ali bodo izpolnjevale vse pogoje iz Maastrichtske pogodbe? Vsa ta vprašanja so pomembna, a kljub temu ne obravnavajo bistvenih problemov, ki pestijo Evropo.

Neustrezni argumenti

Dobro namreč veste, da se Evropa trenutno sooča z visoko stopnjo brezposelnosti, revščine, socialne izključenosti in ekološkimi problemi. Evropsko gospodarstvo, kakor je trenutno zastavljeno, ne zagotavlja ustreznih instrumentov za obvladovanje teh problemov. Nacionalne politike držav članic so očitno nezadostne. Ključno vprašanje je, ali nas bodo trenutni načrti za nadaljno evropsko povezovanje, in zlasti za EMU, pripeljali bližje rešitvam.

Vaši ekonomski svetovalci so vam povedali, da bo EMU, kot jo opredeljuje Maastrichtska pogodba (december 1991) in nadalje regulira v Dublinu podpisani Pakt za stabilnost in rast (december 1996), za Evropo pomenila več delovnih mest in blaginje.

Mi, ekonomisti v državah članicah EU, pa se bojimo, da se bo zgodilo ravno nasprotno, saj ta projekt ekonomskega in monetarnega povezovanja ni pomanjkljiv samo s socialnega, ekološkega in demokratičnega vidika, ampak tudi z gospodarskega.

Razgradnja javnega sektorja

Gre za zamujeno priložnost. Enotna evropska valuta bi lahko imela svoje prednosti in pripomogla k polni zaposlenosti s kakovostnimi delovnimi mesti in socialno varnostjo. Te in druge relevantne cilje bi lahko dosegli s skupno proračunsko in fiskalno politiko, ki bi podpirali vzdržno gospodarsko rast, ter s približevanjem visokim delovnim standardom v zvezi s plačami, delovnim časom in delovnimi pogoji.

Toda EMU, kakršno ste si zamislili, ni izhodišče za oblikovanje sodobne evropske socialne države, saj namesto omenjenega institucionalizira razgradnjo javnega sektorja v državah članicah ter zmanjšuje manevrski prostor za aktivno socialno in fiskalno politiko. V naslednjih šestih točkah bomo na kratko predstavili razloge za našo zaskrbljenost.

Šest ključnih točk: 1.

V skladu z Maastrichtsko pogodbo morajo države članice izpolniti pet konvergenčnih meril, da bi lahko sodelovale pri skupni valuti. Poleg zahtev na področju dolgoročnih obrestnih mer, inflacije in javnofinančnega dolga morajo izpolnjevati tudi zahtevo, da primanjkljaj državnega proračuna ne sme biti višji od 3 odstotkov BDP. Te zahteve trenutno ne izpolnjuje skoraj nobena država članica.

Neglede na gospodarske razmere so države članice pod velikim pritiskom, da opravijo preskus EMU: veliko med vami jih zato že ima izkušnje s krutimi varčevalnimi programi, ki jih morate izvajati, da bi ustrezali temu pogoju.

Presenetljivo je, da za to pravilo, ki družbi povzroča ogromno škodo, ni nobene ekonomske podlage. To vidijo tudi drugi, ne samo ekonomisti. Eden od vaših gostiteljev v Amsterdamu, nizozemski finančni minister Zalm, je marca 1992, ko je bil še direktor nizozemskega Urada za centralno načrtovanje, povedal: “Pogoji za državne finance v pogodbi o EMU nimajo nobene trdne ekonomske podlage.”

Maastrichtska konvergenčna merila namreč izhajajo iz monetarističnih doktrin, s katerimi se večina ekonomistov ne strinja. Po teh doktrinah naj bi zmanjšanje proračunskega primanjkljaja privedlo do nižje inflacije, ta pa avtomatično do večje rasti in zaposlenosti.

Nedavne ekonomske raziskave priznanih ekonomistov, kot so Akerlof, Dickens in Perry (1996), Barro (1995) Bruno (1995), Sarel (1996) in Stanners (1995) pa kažejo, da te trditve ni mogoče empirično preveriti.

2.

Tudi če vam bo z ogromnimi napori proračunski primanjkljaj leta 1998 uspelo spraviti pod 3 odstotke, še vedno ne boste izpolnjevali pogojev za evro. Namreč, dokler bo vaš javnofinančni dolg presegal 60 odstotkov BDP in se ne bo zmanjševal tako hitro, kot zahtevate, boste morali izvajati še več varčevalnih programov. To se bo zagotovo zgodilo, če bo  gospodarska rast še vedno počasna, kar glede na sedanji začarani krog varčevanja ni izključeno.

Pritisk na vaše proračune bo naraščal še iz enega razloga: Pakt za stabilnost in rast, ki ste ga sprejeli v Dublinu, sodelujoče države EMU sili v nadaljno zmanjševanje njihovih proračunskih primanjkljajev, da bi dosegle tako imenovani uravnoteženi proračun. Skratka, v prihodnjih letih bodo vse države članice hrkrati morale še bolj prilagoditi svoje državne proračune. Sedanja in prihodnje recesije bodo zaradi tega še hujše.

3.

Lahko da ste v Dublinu sprejeli pakt za stabilnost, ker ste domnevali, da vam bo omogočil nekaj manevrskega prostora za izvajanje proticikličnih politik. Toda za vzpostavitev proračunskega manevrskega prostora boste potrebovali več let: najprej morate svoj proračunski primanjkljaj spraviti precej pod 3 odstotke, kar je v času gospodarske recesije praktično nemogoče. Manevrski prostor, ki ga pakt za stabilnost omogoča za začasne izjeme, je namreč izredno majhen.

4.

Čeprav to pogosto zanikajo, bodo omenjene proračunske prilagoditve izvajane predvsem z zelo bolečimi varčevalnimi programi. Ker Maastrichtska pogodba in Pakt za stabilnost in rast ne vključujeta nobenih omejitev glede konkurenčne fiskalne politike, se bodo davčne stopnje in prihodki znižali. To pa izključuje kakršnokoli možnost, da bi države članice zmanjšale svoje primanjkljaje z dodatnimi davčnimi prihodki.

Skrbi nas, da se bo takšna konkurenca povečala tudi na drugih področjih. Fiskalni spori med državami članicami postajajo ostrejši. Posledice so že vidne kot čedalje večje razlike v dohodkih, prisilne privatizacije in socialne stiske. V prihodnjih letih napovedujemo tudi povečanje konkurence na področju za okolje škodljivih infrastrukturnih projektov (na stotine milijonov evrov bo naprimer porabljenih za gradnjo novih ali širitev obstoječih letališč). Zato bo konkurenca na številnih različnih področjih ogrozila nacionalne prihodke in države prisilila v prerazporeditev svojih odhodkov.

5.

Politika, ki jo je pričakovati od Evropske centralne banke (ECB), bo samo še povečala deflacijski pritisk, ki je posledica tega varčevalnega vrtiljaka. ECB si namreč mora prizadevati za stabilnost cen in bo enostransko bdela nad evrom. Znani ameriški ekonomist Krugman je že izrazil zaskrbljenost glede negativnih posledic, ki jih bo to imelo na zaposlovanje.

Kot “edinemu” pomembnemu evropskemu organu, ki oblikuje socialno-ekonomsko politiko, ECB skorajda nihče ne bo ugovarjal. “Svet za stabilnost” ima predvsem simbolično vlogo. Parlamenti in vlade kmalu ne bodo imeli nobene možnosti, da popravijo politiko ECB, če ta sprejme izredne ukrepe v izogib inflaciji, saj bo ECB delovala popolnoma avtonomno. Kot je pred kratkim opozoril George Soros, je gospodarstvo preveč pomembno, da bi ga prepustili bankirjem iz centralnih bank.

6.

Če povzamemo: države, ki se nameravajo pridružiti skupni valuti, se odrekajo pomembnim instrumentom makroekonomske politike. Znotraj Unije to velja za prilagajanje menjalnega tečaja, kar bo z uvedbo evra postalo nemogoče. In ker bodo obrestne mere kmalu povsod skorajda enake in ker je pretok čezmejnega dela (še vedno) šibek, finančni transferji pa nemogoči, bodo države EMU kmalu imele na razpolago le še en instrument, s katerim bodo lahko blažile gospodarske šoke, in sicer javnofinančne odhodke.

Vendar so, kot smo ravnokar bili priča, s paktom za stabilnost vlade izgubile tudi tega. To pomeni, da bodo račun za gospodarsko recesijo v obliki naraščajoče brezposelnosti, zniževanja plač ter vedno večje prožnosti, prejeli delavci.

Sklep

Takšna EMU ni dober model za obsežno evropsko gospodarsko povezovanje. Lahko da ste delovali pod vtisom, da se ekonomisti strinjamo glede EMU, in na predpostavki, da so bile vse prilagoditve zelo stresne iz socialnega in političnega vidika, a nujne iz ekonomskega.

Vendar to ne drži. Za EMU namreč ni nobene trdne znanstvene podlage. Mnogi med nami smo na to opozarjali že v preteklosti v raznih znanstvenih publikacijah in drugje. Zato vas pozivamo, da o projektu EMU ponovno razmislite. Od vas ne pričakujemo ustavitve evropskega sodelovanja. Ravno nasprotno. Skupna valuta in monetarna politika bi lahko pomenili veliko prednost. Toda EMU, kakršna se obeta, urejajo brezčasna merila in dogme. Pametne ekonomske politike ne smejo nadomestiti toga pravila, ampak jo morajo v prvi vrsti določati okoliščine.

Gre tudi za vprašanje demokracije: okvir EMU vas in vaše kolege odvezuje demokratične dolžnosti, da prevzamete odgovornost za politične odločitve. V sedanjih razmerah takšna EMU nikakor ne ponuja možnosti za ustrezen odziv na okoljske probleme, izboljšanje razmer za 20 milijonov brezposelnih in 50 milijonov revnih v Evropi in prav tako ne za ohranitev in razširitev socialne države.

Kot kritikom EMU nam očitajo, da ogrožamo evropsko sodelovanje. Baje bi bilo bolje, če bi bili tiho. Toda mi smo trdno prepričani, da je največja nevarnost za Evropo ravno EMU, kot je trenutno zasnovana in zaradi katere milijoni Evropejcev skupno valuto in Evropo povezujejo z varčevalno politiko in socialnimi problemi. Skrajni čas je, da politiki sprevidite, da imajo evropski narodi pravico do gospodarstva, ki je v interesu ljudi.

Splošno usmeritev tega odprtega pisma, katerega osnutek so pripravili nizozemski ekonomisti Geert Reuten, Kees Vendrik in Robert Went, podpira še 331 ekonomistov v EU.

Opomba: Odprto pismo je bilo v uredništvu opremljeno z mednaslovi in odstavki.