Welcome to the US ali zakaj sem komaj čakala, da grem nazaj

16.7.2015 / 06:00 Komentiraj
Po več kot mesecu dni neturističnega življenja v ZDA se je moj odnos do te države in njenih prebivalcev malo poslabšal.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nikoli nisem bila pretirana oboževalka ZDA. Sicer so mi všeč melting pot njihovih mest, raznolikost kulture, dostopnost svetovne kulinarike in filmska industrija.

Ampak po več kot mesecu dni neturističnega življenja v ZDA se je moj odnos do te države in njenih prebivalcev malo poslabšal.

Nehvaležno bi bilo stvari, ki so mi parale živce, posploševati. Marsikomu bi bile najbrž čisto okej. A mene so nekatere od njih tako motile, da sem resnično začela ceniti našo domovino.

Ljudje govorijo. Non-fucking-stop.

Kar zadeva družabnost, odprtost in zgovornost, se imam za povprečno Slovenko. Rada imam ljudi in rada se pogovarjam — rada pa imam tudi svoj mir.

No, Američanom je ta zadnja lastnost zelo tuja. Ogovorijo te v vsakem možnem trenutku: ko čakaš na postaji, ko se voziš na avtobusu, ko si v dvigalu, ko stojiš v vrsti za WC. Kjerkoli je priložnost.

V Ameriki tudi noben klasični trik à la dej-mi-mir-a-ne-vidiš-da-imam-slušalke ne deluje. Če vidijo, da bereš knjigo, začnejo pogovor tako, da te vprašajo, kaj bereš. Če poslušaš glasbo, jih zanima, kaj poslušaš. Hočejo vedet, kaj je ta letak, ki ga imaš v roki. Kaj si misliš o ljudeh, ki sedijo nasproti tebe.

Najbolj neobičajna situacija, v kateri sem se znašla, je bila, ko je fant na podzemni z mano začel komunicirati po telefonu. Na telefon je natipkal sporočilo in mi ga pokazal.

Amm, now what?!

“Hello, how are you?”

Jasno, gre za prazno frazo, ki služi namesto pozdrava. Ampak za nas tujce je še vedno precej težko sprejemljiva.

“Kako si” te vpraša vsak, s komer prideš v stik. Vratar v stavbi, prodajalka v trgovini in ljudje, s katerimi imaš že vzpostavljen nek odnos. In ker pričakuješ razliko v tem, koliko recimo vratarja ali tvojega prijatelja dejansko zanima, kako si, nekako težko najdeš pravo mero za odgovor — dokler sčasoma ne padeš v avtomatski “good, how are you” odgovor.

Pri čemer pa se še vedno ne moreš znebiti slabega občutka, da niti tvojega prijatelja ne zanima tvoje počutje in da je celotno njihovo obnašanje samo tako zelo fake.

Res ni bil najboljši dan za boat tour. Ampak lokalcem se je zdelo kul. Oni pri 9 stopinjah pač nosijo kratke hlače in sandale. — [Fotografija: Anja Renko/Instagram.]

Everything is awesome!

V Ameriki je vse “perfektno”. Ko jih vprašaš, kako so, so “super”. Ko jih vprašaš, kako gre biznis, je odgovor “neverjetno dobro”. Karkoli poveš o sebi, so navdušeni.

Pravzaprav se mi zdi, da je edina stvar, ki jih pri nas Evropejcih moti, ta, da smo dejansko iskreni in da povemo, če nam kaj ni všeč ali ko se ne počutimo najbolje. Občutek sem dobila, da je zanje nesprejemljivo, da izpostaviš dejansko stanje. Ali da se ne hvališ.

Ekstremni dogodek, ki sem ga doživela, je bil, ko me je na primer čisto fajn punca vprašala, ali so mi všeč U2, jaz pa sem ji odgovorila, da ne. Bila je izredno presenečena. Ne nad tem, da mi niso všeč — ampak nad tem, da sem pripravljena to jasno in glasno povedat.

Davki in napitnine

Še ena stvar je, za katero potrebuješ čas, da se je navadiš. Cene so brez davkov, davki pa se seveda razlikujejo po posameznih zveznih državah. Kar enostavno pomeni, da nikoli — ampak res nikoli — ne moreš izračunati prave cene, ki jo boš na koncu plačal (sploh če potuješ med državami).

No, razen če nosiš s sabo kalkulator. Če se ne sekiraš preveč, razmišljaš samo o tem, da bo “malo več kot piše”.

Pika na i so v restavracijah obvezne napitnine. Če veš, da natakarji precejšnji delež plačila dobijo od napitnin, to vzameš v račun. V realnosti pa to pomeni, da v ceni ni vključen niti davek niti napitnina. Kar enostavno pomeni, da potrebuješ res veliko računanja, da ugotoviš, koliko boš vsaj približno plačal. Zelo nadležno.

Family packs

Samski človek za Američane ne obstaja — če pa že, je bodisi zelo bogat ali zelo debel.

To je edina razlaga, ki mi je padla na pamet, ko sem v trgovinah kupovala hrano. Zelo bogat zato, ker lahko nakupuje v bolj butičnih trgovinah, v katerih so tudi cene temu primerne, bolj debel pa zato, ker lahko sam poje vse family packe.

Velika pakiranja so cenovno ugodna, to je dejstvo. Ampak manj kot 20 kosov toasta ne moreš kupiti. Sladkarije v paketih, manjših od pol kilograma, je zelo težko najti. Celo testi nosečnosti so na voljo le v paketih po dva.

Prodaja je zagotovo uspešna. Ampak koliko nakupljenega zavržejo, si pa tudi predstavljati ne morem.

Jap, Amerike imam za nekaj časa dovolj.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 12. julija 2015, na avtoričinem blogu pod naslovom dobrodošli v zda ali zakaj sem komaj čakala, da se vrnem. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorice.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE