Flow in Jazz: Kaj se mora Benigar naučiti od Fincev (in od Rončela)

Hvala našemu sponzorju Janku Medji za luksus, da pride 15 Belgijcev in igra približno 150 Slovencem na Mednarodnem jazz festivalu.

Alter big band Flat Earth Society se trži kot hommage Zappi, da si zateženec moje baže ne more kaj, da ne bi šel poslušat. Zelo dobra, duhovita glasba, da ne bo pomote. Ravno pravšnja za Ljubljano.

Ker če drži, da “Jazz is not dead, it just smells funny,” potem to na vsak način diši po sponzoriranju in subvencioniranju. Šele šest popoldan je, sredi tedna, kdo ima sploh čas ob taki uri za koncert, ampak jazz fani so itak brezdelni hedonisti, ljubitelj si pač vzame čas, ne. Po mojem jih ni več kot še enkrat toliko manjkalo, ker niso imeli časa.

Sociologie comparée

Najprej sem nameraval pisati samo o Flow Festivalu — na katerem sem bil dva od treh večerov prejšnji vikend —, vendar sem bil naslednji teden malo in le deloma načrtno tudi na Jazz Festivalu.

Obe prireditvi sta se mi zazdeli zanimiva in zgovorna kombinacija za majhno študijo iz primerjalne sociologije ljubljanske glasbene ponudbe.

Flow

Ker nisem glasbeni kritik — in v glavnem niti fan dotičnih izvajalcev —, se bom raje osredotočil na družabnost prvega Flow Festivala.

V enem stavku: so far, so good — lahko pa bi bilo bolje. Obstajajo razlogi, za kateri so (si) krivi organizatorji sami, in razlogi, ki so posledica višje sile slovenske in še posebej ljubljanske družabnostne in lifestyle specifike. Seveda pa tudi mešanica obojega.

Kaj je bilo na Flowu čudno: Plusi

• Za povprečnega, po zaslugi najboljših sosedov vsega hudega vajenega obiskovalca bo ostala uganka, kako je uspelo organizatorjem prepričati stanovalce blokov na Oražnovi, da so tri večere in lep del noči zapored tolerirali vse tiste decibele pod svojimi okni.
• V dveh večerih od osmih do enih oz. treh zjutraj nisem videl niti enega človeka, ki bi dajal na daleč vtis, da je na kakršnihkoli psihotropnih substancah. (Aja, enega sem, pa še ta je ravno mene prosil za vžigalnik in se potem, ko sem mu ga dal, začel zmedeno tipati po žepih in mrmrati, kam ga je dal.)
• Razen na glavnem prizorišču, ko se je po koncertu Pet Shop Boysev spraznilo, nisem videl na tleh nobenih smeti. Ljudje so dejansko metali plastične kozarce v koše/kesone za smeti. Od kdaj so množice tako lepo vzgojene? Meni je bilo nerodno vreči na tla čik in ga pohoditi. Če kaj vem, Snaga po prireditvah čisti Kongresni trg do jutra.
• Nenazadnje, lokacija je odlična oz. je bila odlično predelana in instrumentalizirana za potrebe programa. Še več! Tako kot bi lahko Flow postal model za prirejanje podobnih, morda ne samo glasbenih prireditev, bi tudi kompleks Tobačne lahko postal prostor zanje. Recimo tudi za Jazz Festival. Jebeš Cankarjev dom. V Križanke pa naj folk hodi na posamične, one-time koncerte od Gibonnija do Patti Smith.

Kaj je bilo na Flowu čudno: Minusi

• Tako imenovana kulinarična ponudba, ena od izrecno reklamiranih prodajnih propozicij Festivala, je res presegala samoumevnostne čevapčiče podobnih prireditev, ni pa bila ne vem kaj. Nadstandardna mogoče, ampak še vedno daleč od Odprte kuhne. Sicer pa jaz na prireditvah ne jem.
• Seveda pa kaj spijem. In čeprav nimam nič proti ekskluzivnemu pivovarju Flow Festivala, mi pivo ne paše vedno. Včasih bi raje kozarec vina — ampak ne iks-ipsilon primorskih kislic, z.t.k. refošk, ki jih prodajajo pod krinko cabernet sauvignona.
• Kulturno-umetniška, intelektualno-gospodarska, trgovsko-storitvena, turistično-zabaviščna ponudba je bila bolj kot ne neuporabna marketinška formalnost, ki pa je v kontekstu sreče, da se je nekaj začelo premikati, delovala simpatično. 
• Vstopnice so bile malo predrage: za ljudi, ki za obiskovanje glasbenih prireditev ne zapravijo veliko, je bil strošek znosen, za tiste rednejše pa niti ne. Še posebej, ker je bil Flow prvič in niso mogli točno vedeti, kaj naj pričakujejo. Program pa tudi ni bil izrazito zvezdniški, temveč bolj namenjen poznavalcem po segmentih.
• Ponesrečeno izbrani datumi — tikpredpoletni in še podaljšani popraznični vikend — so verjetno odnesli nekaj obiska. Po podatkih organizatorjev je bilo obiskovalcev 10.000. No, za prvič ni tako slabo.

Jaz bi še.

Back to Jazz

Prireditelji, selektor in sponzorji Mednarodnega jazz festivala po skoraj 60 letih od nastanka očitno načrtno delajo na tem, da MJF postane — ali da se vsaj sprijaznijo, da je postal — elitistična, ekskluzivistična, butična, nizkonakladna, alter, glasbena revija za starejše fanatike in mlajše Metelkovce, ki so bodisi iz nostalgije ali pripadnosti kulturni religiji prepričani, da je ne smejo nehati obiskovati.

Kot dolgoleten in razmeroma reden obiskovalec — le vsakih nekaj let nisem šel poslušat niti enega večera — vem, da MJF spada v Križanke in ne v Cankarjev dom. Letos seveda ni bil prvič v Cankarju (niti deljeno v Cankarju in Križankah). A kadarkoli je bil v celoti (ali večinoma) v Cankarju, je bil zanič. Ne vedno programsko, vsekakor pa neprijeten in manj zanimiv.

Rotovnik vs. Brlek

Eden od ljubljanskih kulturniških memov je, da se nekdanji direktor CD in direktor Festivala Ljubljana ne znata zmeniti, ker se ne prenašata. Mogoče res. Eno je, da se Brleku bolj splača polniti križanke s komercialnimi in lastnimi prireditvami, drugo pa, da Rotovniku oz. Uršuli Cetinski — pri vseh njihovih kapacitetah — ne diši organizirati Jazza na drugi, “Brlekovi” lokaciji, ki je za nameček še draga.

Kolikor sem letos videl v Cankarjevem domu, je zadeva zgledala kot postopanje od enega prizorišča do drugega v Tobačni tovarni teden dni prej, ampak kot na neki neorganizirani železniški postaji, kjer ne delajo displeji — zloženka je bila obupna — in se moraš kar naprej seliti s perona na peron.

Koncerti ob treh, štirih, šestih popoldan, ob pol osmih zvečer — kakšne nore ure! Pa ta ujetost v dvorane, da ne moreš ven in not, če ti muzka paše ali ne. Kot da smo v Operi! To ni festival, to je serija koncertov!

Obsojen na propad

Takšen, kot je Jazz Festival danes, niti ne bi mogel biti — vsaj v celoti — v Križankah, ker je zanimiv za premalo ljudi. Križanke so za MJF prevelike. Publike zanj je le še za dvoranice v Cankarju od Kluba do Linhartove.

Noben festival ne more pripeljati samih zvezd, ki vlečejo množice. Tudi Flow jih ni — ampak mora biti vsaj organiziran kot festival, kamor prideš z veseljem, ker si obetaš, da se boš fajn imel, četudi te v resnici zanima samo nekaj izvajalcev, druge pa boš poslušal iz radovednosti ali pa se boš neobvezno prepuščal vzporedni, spremljevalni ponudbi in se družil.

V legendarno sterilnem Cankarjevem domu pa to ni mogoče. V Cankarjevem domu je MJF obsojen na propad.

Sploh pa je obsojen na propad s takšno zateženo muziko, kot jo ponuja.

• Terje Rypdal? V redu, ampak počasi bi lahko presegli ta stara ECM jajca, ki zanimajo samo še stare hipije, žalujoči/nevedni ostali pa morajo verjeti Bogdanu Benigarju, da je super in kupiti karto — pa čeprav po subvencionirani, socialni ceni.
• Nils Petter Molvaer? V redu, ampak saj ni treba zdaj konkurirati Kinu Šiška in verjeti Simonu Kardumu.
• James Blood Ulmer? V redu, ampak a lahko prosim še kaj drugega kot zaslužne stare jazz/blues kitarske heroje iz naftalina?
• Kuu? V redu (zaradi mene naj na odru tudi žagajo), ampak iz Cankarja in MJF ni treba delati Metelkove.

Alter vs. Pop

MJF se s svojim ozkim dojemanjem jazza kot avantgarde in alternative pop glasbi pogreza v irelevantnost.

Koncept ortodoksnega razumevanja jazza si lahko preberemo v tekstu Iča Vidmarja v zadnjih Pogledih. Tam opisuje Wyntona Marsalisa kot kravatarskega, malodane reaganovskega neokonservativca, ki je prevzel vodenje jazz programa (z big bandom vred) v Lincoln Centru, in pri tem izločil Coltranea in Milesa iz jazzovske zgodovine — na račun avantgardnega, free jazza.

Tipično. Intelektualna predstraža slovenske scene misli, da je New York/Lincoln Center isto kot Ljubljana/Cankarjev dom in da bodo v osrednji kulturni instituciji Američani furali f***ing alternativo.

Opinion makerji ljubljanske alter jazz scene so uspešno eliminirali Rončela — ali vsaj njegovo pojmovanje jazza in festivalskosti — in uzurpirali prireditev, ki ni bila nikoli mišljena in tudi ne more biti poligon za njihovo intelektualiziranje. Z backupom kulturne institucije in sponzorjev zdaj strežejo marginalcem — in to tako tistim, ki se za to imajo, kot tistim, ki so jim tak kulturni status brez vprašanja podelili sami.

Med temi drugimi sem tudi sam. Nočem poslušati glasbe, ki razen mene eventualno zanima — ali mi je celo všeč — samo še ksihte/ksihtom, ki jih videvam že desetletja (ali pa jih sploh nočem videti) in se pri tem tolažiti s tem, da samo mi tukaj vemo, kaj je dobra muzka.

Ne. Jazz should be fun. Pa 10.000 ljudi mora priti v treh dneh — unique userjev —, drugače je brez veze tako za Medjo kot za Benigarja kot za Uršulo.

PS:

Klub CD je super kot lokal, zlasti terasa. Lahko bi bil vedno odprt. Če Cankarjev dom že trži poroke v klubu — in zanimivo, sodeč po glasbi, ki se razlega po okolici do dveh, treh zjutraj, je to kdo ve zakaj veliko bolj všeč etničnim Srbom kot pa Slovencem —, potem res ne vem, zakaj ne bi mogel biti Klub CD tudi lokal kar tako.

No, sploh ne vem točno, kdo je igral, ampak v soboto je od daleč zvenelo kot Procol Harum brez vokalov, tako da sem mislil, da je after in sem skočil gor. Pa je bil zaključni koncert 56. MJF. Pa sem si malo popravil okus z razgledom na nočno Ljubljano.