Mnogo iger, pa nič kruha -- a zato več upanja na boljši jutri
Na prvi pogled izgleda prav mikavno. Nabijanje o povezovanju narodov, enakosti in enakopravnosti, pisane barve ter vedre in srčne popevke. Kot da gre za prikaz stanja v naši ljubi kokodajoči državi: mnogo iger, pa nič kruha.
Slovenci so kot ponavadi imeli nekaj proti lastni pesmi — ki smo jo izbrali sami. Ni nam bil všeč slog, niti nastop, kaj šele imidž s slušalkami. Kljub temu pa nas je večina sobotni večer presedela na kavčih in si mela roke pred opravljanjem, ki se je obetalo.
Patriotizem
Ker s patriotizmom samim ni nič hudo narobe, naj vendarle omenim, da je nadaljevanje večera potekalo skorajda v nacionalističnem duhu. Malo bi manjkalo, pa bi stare mame za dogodek pekle potice, vzneseni očetje pa bi z laškim pivom v rokah izobešali zastave na balkone. Kar je naše, je naše.
Čeprav naša pesem ni bila ravno vrhunska, smo vsi pričakovali neverjetno uvrstitev in si želeli vse najboljše za naš narod. Pozabili smo celo, da smo prispevali del davka za veter v laseh naše pevke. Na koncu pa smo s pristnimi jugoslovanskimi kletvicami preklinjali krivice, ki so se nam dogajale. Drugim narodom naš komad ni bil zelo pri srcu, sosedske države pa so nas tako ali tako gladko ignorirale.
Koliko napuha, egocentričnosti in ponosa za tako majhen narod. Ko stopimo skupaj, smo lahko enotni samo pri Evroviziji, nogometu ali Avsenikih. Povsod drugod ostajamo patetičen in podredljiv narod, ki ga z enim korakom potepta vsakršna avtoriteta.
Biti Slovenec je pomota
Zakaj tako rada kritiziram in skorajda blatim vse, kar vidim pred seboj? Ker sem Slovenka, kakopak.
Šalo na stran. Nadležne lastnosti večnega kritiziranja ne pripisujem belomodrordeči krvi, ki se pretaka po mojih žilah, temveč svojemu karakterju. Zase vedno trdim, da sem se v tej državi rodila po pomoti: morala bi uživati v hišici na francoski Rivieri z dobro knjigo v roki, svileno ruto okrog vratu ter dvema mačkama na verandi in tremi konji v hlevu.
Če se vrnem k slikoviti primerjavi z izborom naše pesmi, lahko rečem, da smo ravnali dokaj nenavadno. Nič harmonike, nič jamranja, celo dobra mera drugačnosti. Pa res moramo biti tako zamorjen narod?
Pritrdilen odgovor bi bil logičen: davki so ubijalski, vzeli so nam tolarje, plešemo na takt politikov — ob spremljavi harmonike, se razume).
Po drugi strani pa pozabljamo, da živimo v slikoviti deželi sonca, kjer lahko vsak posameznik najde svoj košček raja. Našega zdravstvenega stanja nihče ne ignorira, četudi moramo zato vsakič znova nadreti pol bolnišnic. Vozimo dobre avte, ker so naše banke velikodušne. Ker nam je dolgčas, se gremo vojne samo na Facebooku in Twitterju. Ženske so lepe, priseljenci prijazni, moški pa niso kronični pijanci — kljub enormnim količinam konzumiranega alkohola.
Nezadovoljstvo ugonablja
Zakaj še vedno načrtno gojimo toliko negativnih lastnosti? Ker nas degeneriranost lastnega naroda najbrž že krepko prerašča. Ker smo tako primitivni, ozkogledi in vsesplošno slepi, da ne opazimo, da že tako ali tako maloštevilen narod vodimo v propad, saj nas nezadovoljstvo v življenju ugonablja.
Z dvignjeno glavo si naglas odpuščam lastnost pretiranega kritiziranja. Ker sem v življenju zadovoljna in srečna, se ne počutim prav nič slovensko. Če me bo pa okolje z družino, prijatelji in partnerji vred kdaj pričelo vleči dol, pa bom preprosto spakirala kovčke — polne svilenih rut in upanja na boljši jutri.
