Ali si predstavljate Jima Morrisona na Evroviziji kot nuno v mini krilu

Pred dnevi sem se spomnil na Sandie Shaw in na komad Puppet on a String, s katerim je leta 1967 zmagala na Evroviziji. Tekmovanje je bilo na Dunaju, ker je leto prej v Luksemburgu zmagal Udo Jürgens s skladbo Merci, chérie.

Možno, da je to prva Evrovizija, ki se je spomnim. Res pa je, da takratne zmagovalne skladbe niso bile enotedenski hiti, ampak so imele šekaršen rok trajanja.

(Hmm, ali sem pravkar skoval besedo?!)

Sladki glasbeni greh

Evrovizija je sladki glasbeni greh, ki se mu človek ne more upreti. Četudi ga spremljam od takrat, ko je bila evrovizijska popevka še nekaj čisto drugega in drugačnega, se je ne morem naveličati. Nisem več fan, ampak pri vseh pomislekih posvečam ESC naklonjeno pozornost. Tudi če so pesmi milo rečeno brez veze — in vsako leto jih je vedno več, včasih celo vse —, Evrovizijo vendarle spremljam, vsaj finale. Mora res biti nekaj, da ne gledam.

Redno me spravlja v slabo voljo slovenska udeležba, na čelu s predizborom. Kot rečeno, Ema ni več “dno od dna”, pa vendar evrovizijskemu zastopstvu posvečamo preveč družbenega, kulturnega, političnega pomena. V Sloveniji obstajajo ljudje, ki slovensko glasbeno reprezentanco objektivno prisluhnejo in ugotavijo, da nima pojma. In obstajajo ljudje, ki jim je ta pleh-plastik muzka všeč samo zato, ker si želijo, da bi Slovenija že enkrat zmagala.

V bistvu imajo oboji prav. Jaz pa se ni bi več vmešaval tako kot včasih — recimo tako, tako in tako.

Baskin & Copperfield

Se kdo mogoče spomni Baskina & Copperfielda? To je bil britanski duo, z.t.k. Rubettes, ki je leta 1972 nastopal na Slovenski popevki. Takrat so imeli ta koncept, da je z vsako skladbo poleg slovenskega izvajalca (oz. izvajalca, ki je pel v slovenščini) nastopil tudi tuji (ali jugoslovanski) gost. Temu so rekli alternacija. In tako je Robežnik/Budau/Robežnikovo Pegasto dekle odpel Arsen Dedić, v alternaciji pa sta nastopila Baskin & Copperfield.

Ne spomnim se njune izvedbe ali nastopa, ki sta nas tako vznemirila — ali mogoče naše starše —, toda naslednji dan smo se fantje vozili s kolesi po dvorišču in se drli: “Baskin in Koperfild, opice na odru! Baskin in Koperfild, opice na odru!” Še zdaj mi zveni v glavi fušan Sprachgesang, ki smo si ga izmislili in ponavljali. Ta trenutek si ga brundam v brado, ko to pišem.

To sem omenil zato, ker hočem opozoriti na vsesplošen, toda lažen ali vsaj fiktiven in krivičen občutek deterioracije popularne glasbe. Njegova žrtev je tudi Evrovizija.

Leta 1967 je bila Evrovizija decentna. Poglejte si no Sandie Shaw, kakšna nuna za današnje pojme!

Kuščar kralj

Naključje pa je hotelo, da sem pred kratkim našel tudi to ikonično fotografijo Jima Morrisona iz leta 1968 — ko je bil na ESC drugi Cliff Richard s Congratulations —, po nekaterih podatkih posneta že leto prej.

BTW, ta Morrisonova promocijska fotografija — ki z razširjenimi rokami aludira na Kristusa na križu — se mi zdi kot prototip selfija (ki seveda to ni bil). Ta drža, ta pogled! To je danes človek, ki se slika/križa sam.

Ali si upamo to primerjati? Bolje, da ne. Jaz ne bom, ker nisem objektiven. Pri sedemnajstih sem imel približno takšno frizuro in sem pred ogledalom vadil uporniško seksi pogled izpod čela in v tem stilu šobil ustnice, ker se mi je Morrison zdel ideal moške lepote — “Satan v Miltonovi maniri”, “moška glava, ki vzbuja nejasne misli o nesreči in neizpolnjenem poželenju”, kot sem leta pozneje prevedel Baudelaira.

Kakorkoli, razlika med Evrovizijo in preostankom glasbenega sveta se je takrat merila v svetlobnih letih. Sam sebi se zdim star, če vidim posnetek Sandie Shaw iz Hofburga — ne pa če gledam in poslušam Morrisona. He’s so timeless.