Nacizem, fašizem, komunizem: Čas dela za žrtve, ne za rablje

8.5.2015 / 06:20 Komentiraj
70 let pozneje bomo priča ideološkim razlagam tega, kar se je zapisalo v zgodovino kot največja morija vseh časov.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Sredina 20. stoletja je rodila tri ideološke herezije: nacizem, fašizem, komunizem. Fašizem je bil stranski produkt nacionalsocializma in niti približno ni imel takih globalnih razsežnosti kot druga dva. Nacizem in komunizem sta bila daleč najbolj razčlovečevalna. Tadva sta bila tista, med katerima se je bíl boj za prevlado. Še več! Nacizma je bilo konec s Hitlerjevim porazom, komunizem pa svoj morilski pohod nadaljeval vse do konca 20. stoletja, do padca berlinskega zidu — če izvzamemo Kitajsko, Kubo, Severno Korejo in še koga. Časovno gledano je bil torej komunizem najbolj trdovraten totalitarni sistem.

Indoktrinacija

V slovenskem kontekstu pa velja prepričanje, da sta bila fašizem in nacizem bistveno hujša od komunizma. To je rezultat dolgoletne indoktrinacije, ki še traja. Številni učitelji in profesorji vtepajo v mlade glave prepričanje, da sta bila grozna samo fašizem in nacizem in kako smo v bivši Jugoslaviji pod Titovim vodstvom uživali sadove socializma.

Poleg te sprevržene zgodovinske laži imamo opraviti še z eno. V svojem zadnjem govoru — v Ajdovščini, ob obletnici “prve” slovenske vlade — ji je nasedel tudi predsednik vlade dr. Miro Cerar, ko je govoril o bratomorni vojni v času 2. svetovne vojne.

Druga svetovna vojna v Sloveniji ni bila bratomorna. Bratomornost se je zgodila zaradi infiltracije revolucije in komunistične ideologije v času, ko se je narod znašel pod okupatorjem. Likvidacije sodržavljanov s strani VOS (tajne komunistične organizacije) so se zgodile na samem začetku okupacije, ne med njo in po njej. Slovensko-jugoslovanski komunisti so vojno stanje izkoristili za uvajanje revolucije in revolucionarnega nasilja nad narodno zavednimi brati in sestrami po narodnosti, vse to pa so zapakirali pod oznako “narodni izdajalci”.

Za izvedbo svojih načrtov, ki jih je navdihnil boljševizem, so najprej pobili domačo politično elito, potem zmanipulirali Osvobodilno fronto, ob koncu vojne pa pobili še preostali del ideoloških nasprotnikov. To zadnje so naredili z nečastno, neetično in pokvarjeno politično pomočjo Angležev. Pri vseh teh milijonih žrtev na strani zavezniških sil jim je bilo vseeno, kaj se bo zgodilo z nekaj tisoč Slovenci, če jih dobijo v roke pobesneli zmagovalci.

Kult postaja maškarada

In tu smo pri bistvu problema. Kdo je zmagovalec in poraženec?

V vsaki vojni in po njej so poraženci vsi, ker so vsi žrtvovali človeška življenja. Kaj se je dogajalo z ljudmi? Kakšna je bila človekova usoda? To so tiste predpostavke, iz katerih bi morali izhajati pri razumevanju zgodovine in njenih slavnih ali neslavnih dogodkov.

Če bomo to optiko uporabili tudi za našo domačo zgodovino, bomo prišli do drugačnih, raznolikih ugotovitev. Predvsem pa bo konec kulta zmagovalcev in prekletstva poražencev. Kajti kult zmagovalcev se je sesul v prah neuspešnega družbenega sistema, ki ga je komunizem v različnih verzijah prodajal kot novi raj na zemlji. Prekletstvo poražencev pa se za nosilce totalitarnih ideologij ob vsakem odkritju nedolžnih žrtev, ki so jih ubili z lastnimi rokami, vedno znova spreminja v nemirno in pekočo vest.

Čas je neizprosen sodnik, ki kult spreminja v maškarado, nedolžne žrtve pa v literarne junake — ali v katolištvu v svetnike. Čas bolj dela za poražence, ki so bili žrtve, kakor za zmagovalce, ki so bili rablji.

Dileme

Dileme, v katerih so se znašli naši predniki med vojno, so bile težke in hude. Poleg treh različnih okupacijskih sil in dveh z njimi povezanih nacionalističnih ideologij je situacijo dodatno zapletla še tretja ideološka struja. Razpad dotedanjih političnih struktur — ki so bile kot rezultat volitev legitimne — je odprl prazen prostor, kjer je postal možen boj vseh proti vsem. Manj kot dvomilijonska slovenska skupnost ni mogla odločilno vplivati ne na svojo, še manj pa na evropsko geostrateško situacijo.

Odločitev za oboroženo konfrontacijo z okupatorjem je bila objektivno gledano samomorilska. Zato so se komunisti — ki so bili najbolj srboriti — odločili za gverilski način bojevanja, ta pa je potegnil za sabo streljanje nedolžnih talcev s strani premočnega okupatorja. Vsak Slovenec, ki je padel kot talec zaradi povračilnih ukrepov okupatorja, je bil odvečna žrtev vojne. V vodstvu OF pa skoraj ni bilo žrtev, ker so se varno skrili v Kočevskem Rogu. Po slovenskih vaseh pa se je dogajalo, kar se pač je — ne načrtno in strateško ne premišljeno.

Kdor je prebral Padle maske, knjigo Zdenka Roterja, je lahko ugotovil, da v obdobju partizanstva ni šlo za resno bitko z okupatorjem, ampak za taktično sobivanje in preživetje vseh z vsemi, to pa se je kdaj končalo s puškarjenjem.

Vsak Slovenec, ki je padel kot talec zaradi povračilnih ukrepov okupatorja, je bil odvečna žrtev vojne. V vodstvu OF pa skoraj ni bilo žrtev, ker so se varno skrili v Kočevskem Rogu.

Tega ne moremo nikomur zameriti, saj je edino normalno in logično, da v takšni situaciji vsak poskrbi zase in rešuje svoje življenje. Problem pa nastane, ko je enim to dovoljeno in moralno upravičeno, drugim pa ne.

Kaj pa je recimo preostalo drugega mladeničem na Štajerskem, kot da so pri svojih šestnajstih ali petindvajsetih letih šli v nemško vojsko in poskušali preživeti in se nekega dne vrniti domov? Če so se pridružili tako imenovanim skrivačem, so tvegali izselitev svoje družine z rodne zemlje. Večina tega ni storila. Imeli so prav.

Po vojni pa jih je nova oblast imela za izdajalce in kolaborante. Ni bilo dovolj, da so štiri leta trpeli na frontah in v ujetništvih. Titovi osvoboditelji so jih rekrutirali in preverjali njihovo ideološko primernost. Kakšnega so tudi likvidirali, če je preveč pokazal svoje barve.

In kaj je preostalo drugega Notranjcem, kot da so se pridružili vaškim stražam, če pa so bili vsak teden priča atentatu na svoje ugledne sovaščane? Ni bila to legitimna samoobramba? In tudi Primorce lahko razumemo, saj so za preživetje pod italijanskim fašizmom potrebovali vsakršno zavezništvo, pa čeprav na jugoslovanski strani.

Branili so sebe in svojo zemljo

Odločitev za partizanski odpor v okviru OF za večino navadnih vojakov ni imela nobene zveze s komunizmom. Tako kot štajerski, notranjski in primorski mladeniči so tudi partizani branili sebe in svojo zemljo. Večinoma so bili kristjani, ki so med vojno v uniformah hodili k maši. Niso se borili za to, da bi jim pet let po vojni nekdo prepovedal hoditi v cerkev in na delovnem mestu nad njimi izvajal mobing, če se ne odpovejo svoji veri.

Brez kristjanov v partizanskih vrstah bi vodstvo OF o svoji vojski lahko samo sanjalo. Zato so potrebovali Kocbeka, da je nasedel komunistični prevari o pluralizmu in jo pomagal vzpostavljati in vzdrževati vse do zadnje faze revolucije, ko so ga dali na čevelj.

Ta preizkušeni model so komunisti uporabljali vse do osemdesetih let. Tudi njihovi praktični in ideološki nasledniki ga znajo reaktivirati — če ne drugače vsaj medijsko, ko potrebujejo kristjana ali celo duhovnika, za pokrivanje svojih idej in strategij.

Naštete okoliščine in z njimi povezane dileme dovolj jasno govorijo o velikokrat brezizhodnih situacijah za posameznike, ki so predvsem reševali svoja življenja, saj je to osnovni instinkt, ki ga imamo vsi v sebi.

Ko v dilemo biti ali umreti vstopi ideologija, ki to temeljno bivanjsko dramo izkoristi za svoje načrte, je to podlost brez primere. Zgodovina ji na dolgi rok ni in ne bo dala priznanja. Nemška politika je bila po sedemdesetih letih sposobna prisluhniti pričevalcem iz koncentracijskih taborišč. Če bo slovenska tako dolgo čakala, bodo vsi že pokojni.

Ostaja upanje, da bodo pričala vsaj nema trupla Hudih jam. Ne potrebujemo proslavljanja, potrebujemo obžalovanje. Obžalovanje vsakega življenja, ki se je prezgodaj končalo zaradi človeških neumnosti in hudobij.

Brez kristjanov bi OF o svoji vojski lahko samo sanjala. Zato so potrebovali Kocbeka, da je nasedel prevari o pluralizmu in jo pomagal vzdrževati do zadnje faze revolucije, ko so ga dali na čevelj.
FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE