Na leto izide skoraj tisoč otroških knjig. Od tega jih je skoraj pol zanič.
Fantje si v knjižnici največkrat izposojajo knjige po kriteriju “superjunaške” naslovnice ali medvedov s “ta pravimi” kožuhi ali pa če piska, če se usedeš nanjo.
Nekatere knjige, ki so jih izbrali, sem včasih sproti vračala na police in jih nadomeščala z novimi. Doma niti opazili niso, da sem priredila njihovo izbiro. Odkar pa so vsi stari več kot pet, se ne pustijo več farbat.
Obisk navadne knjižnice je zame zato stres, podoben tistemu, ki te doleti, če greš z otroki v trgovino. V obeh primerih hočejo nekaj, česar ti nočeš. V trgovini sladkarije, v knjižnici pa slabe knjige.
Nasvet mlade, liberalne knjižničarke
Nekoč sem mlado knjižničarko vprašala, kako izbereš knjigo za otroka, pa mi je rekla, naj si jo izbere kar sam. Naj le poslušam njegove želje, ker da to pomembno prispeva k temu, da bo nekoč rad bral. Kot če bi mu prepustil nakup špecerije: naj si izbere, kar hoče, samo da bo potem to tudi pojedel.
Vem, da je gospodična hotela dobro, ampak to res ni bil dober nasvet. Še posebej zato ne, ker si otrok sploh ne bi izbral knjige, ampak enega od zdrsanih DVD-jev — za katere niti ne vem, zakaj jih v knjižnicah sploh imajo.
V bistvu nisem za sistem “samo najboljše je dovolj dobro za mojega otroka”. Po mojem bolj drži, da je samo najboljše zanj celo najslabše. Zato niti ni katastrofa, če se otrok včasih sreča z zanič knjigo. Pri tem se mi zdi pomembno kvečjemu to, da mu daš jasno vedeti, da ta knjiga res ni za nikamor.
Natan: “Glej, mami, iz šolske knjižnice sem prinesel tole knjigo Pokemon. A mi jo prebereš?”
Preberem naključna dva stavka: “Pikachu je ‘bliskovna miš’,” je rekel profesor. “Je sramežljiv, a včasih pokaže svoj ‘električni značaj’.”
Natan: “Ja, to, ampak od začetka.”
Jaz: “Ta knjiga je zanič in ti je ne bom prebrala. Lahko pa jo sam, če hočeš.”
In sva bila zmenjena. Slabe knjige berejo sami, jaz jim bom pa dobre.
Zlate hruške
Eden od kriterijev izbire je nagrada zlata hruška, ki jo dobrim knjigam za otroke in mladino vsako leto podeli Mestna knjižnica Ljubljana. Podaljšek zlatih hrušk je Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig. V njem dobijo oceno vse knjige, ki so izšle v preteklem letu. Lahko so odlične — to so tiste s zlatimi hruškami —, zelo dobre, dobre, pomanjkljive ali pogrešljive.
Če si vzameš nekaj časa, ugotoviš, da je vsako leto približno polovica izdaj označena z zadnjima dvema ocenama. To pomeni, da lahko zanič vsaka druga knjiga, ki jo otrok izbere.
Verjetnost pa je pravzaprav še večja, saj so knjige z repa lestvice po navadi tiste, ki imajo “superjunaško” naslovnico in so za otroke že na prvi pogled bolj privlačne.
Nazadnje je bilo ocenjenih 844 knjig, ki so izšle v letu 2012. Med njimi je bilo 99 odličnih, 121 zelo dobrih, 171 dobrih, 234 pomanjkljivih in 219 pogrešljivih.
Novih odličnih knjig je v letu 2012 izšlo 61, zelo dobri sta izšli 102, dobrih je bilo 152, pomanjkljivih 216 in pogrešljivih prav tako 216. Preostalo so bili ponatisi. Teh je bilo pri zadnjih dveh kategorijah najmanj, kar pomeni, da zanič knjig vsaj ne tiskajo več kot enkrat.
Zanimiva je tudi statistika izvirne literature za otroke. V letu 2012 je izšlo 296 knjig, ki so jih napisali slovenski avtorji. Med 44, ki so dobile oceno odlično, je bilo 30 ponatisov, kar pomeni, da so slovenski pisatelji v letu 2012 napisali samo 14 odličnih knjig (od skupno 844 izidov v enakem obdobju!).
Slovenski založniki pravijo, da so izvirne knjige dražje od prevodnih. Jaz pa se sprašujem, kje se vsako leto najde denar za enormno količino slabih.
Po mojem knjižnice teh knjig ne bi smele niti naročati (in jih plačevati z davkoplačevalskim denarjem). Pa jih. To pokaže že površen sprehod po Cobissu. Ne kupijo jih sicer toliko kot tistih s hruškami, nekaj izvodov pa se zagotovo znajde na policah skoraj vsake slovenske knjižnice.
Fantovski Top 5 Trio
Fantje imajo v svojih sobah knjižne police, na katere gredo približno trije metri knjig. Za potrebe tega teksta sem jih prosila, da vsak izbere svojih pet najljubših. Med izbiranjem smo se zabavali precej bolj kot običajno v knjižnici. Nekaj smo jih celo še enkrat prebrali, ker je bila odločitev težka:
Vital, 5 let:
- Anja Štefan: Melje, melje mlinček
- Andrej Rozman Roza: Mihec gre prvič okrog sveta
- Julia Donaldson: Polž na potepu na kitovem repu
- Josip Vandot: Kekec in Pehta
- Hans Christian Andersen: Leteči kovček
Natan, 7 let:
- Sven Nordqvist: Palačinkova torta
- Astrid Lindgren: Pika Nogavička
- Jim Davis: Garfield vam želi srečno
- Svetlana Makarovič: Mesečinska struna
- Barbara Simoniti: Močvirniki
Rožle, 11 let:
- Žiga X Gombač: Polnočna zajeda
- Anton Ingolič: Tajno društvo PGC
- Tadej Golob: Zlati zob
- Branka Jurca: Uhač in njegova druščina
- Zep: Titeuf – Ne mi težit!
Opomba: Tekst je objavljen tudi na avtoričini spletni strani Tina in fantje pod naslovom Pri nas vsako leto izide skoraj tisoč knjig za otroke. Od tega jih je skoraj polovica zanič. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.
Med izbiranjem smo se zabavali bolj kot običajno v knjižnici. Nekaj knjig smo celo še enkrat prebrali. — [Fotografija: Tina Deu.]