Javne osebe ali osebe v javnih službah na Twitterju v luči primera Baraga

14.3.2015 / 16:16 Komentiraj
Preiskovalni sodnik Baraga je tipičen slovenski amater na Twitterju — ampak zakaj se mediji okrog tega sprenevedajo?
NAROČI SE PRIJAVI SE

  • Preiskovalni sodnik, ki je podpisal odredbo za preiskavo pri Bratuškovi, se je na Twitterju o njej cinično izražal:
  • “Korl bi bil ravno pravšnji za komisarja, kar naj tam dela škodo, mi pa se odpočijmo od njega in AB, ki je, k sreči že prešibka za še kaj.”
  • (To očitno ni naklonjen tvit, ampak kaj hudiča je hotel s tem pravzaprav povedati? Ah, ti polpismeni nedeljski tviteraši…)
  • Resnici na ljubo je Baraga to tvitnil že pred več kot osmimi meseci — kar nekoliko relativizira njegov greh.
  • The damage has been done: odvetnik Alenke Bratušek bo Baragov tvit uporabil kot argument za izpodbijanje zakonitosti tega postopka.

Slovenija na Twitterju

Andrej Baraga je tipičen slovenski amater na Twitterju: polpismen in len, a po potrebi (izjemoma) angažiran, ki si domišlja, da njegove objave na tem družbenem omrežju — post-festum deklarirane kot privatne — nimajo nobene zveze z njegovo javno službo, ki jo sicer opravlja.

Ampak pozor: da njegove post-festum deklarirane privatne objave na Twitterju nimajo nobene zveze z njegovo javno službo, ki jo sicer opravlja, je prepričan tudi njegov šef, utelešen v predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Marjan Pogačnik je namreč najprej rekel — v množini sicer, da bi bolj veljalo —, da gre za Baragov “zasebni” Twitter profil in da sodišče “nima pravice posegati v zasebnost sodnikov, sodnega osebja in drugih zaposlenih”.

To je rekel v četrtek. V petek, ko je Baraga obelodanil, da ne bo več sodnik, pa je Pogačnik vendarle dodal (1:32), da je inkriminirani sodnik naredil napako.

Quod licet Iovi, non licet bovi

Zaplet kaže, da je situacija absurdna. Po eni strani je načeloma vsakomur jasno, kaj se spodobi in kaj ne, komu se spodobi in komu ne, kdaj je nekdo v konfliktu interesov (kot privatna in javna/uradna oseba) in kdaj ne.

Kljub temu pa se vedno znova vsi delajo, kot da se nič ne dogaja in kot da rešitev tega navideznega problema zahteva znanje atomske fizike.

To velja za ene in druge: tiste, ki se v tak konflikt zapletajo, in tiste, ki bi morali to sankcionirati.

Pa saj sploh ne gre samo za Twitter ali Facebook. V bistvu gre za to, da je svoboda govora na nivoju posameznika, vpetega v nek širši kontekst, precenjena.

Ali z drugimi besedami: osebe, ki opravljajo javno službo — ne samo v javnem sektorju, v ožjem pomenu —, ne bi smele imeti pravice do izražanja osebnih mnenj, če to lahko škodi javnemu interesu ali interesu njihovega delodajalca.

Baragov primer je preveč blatanten, da bi se z njim bilo vredno resno ukvarjati. To je taka tipična late-nite easy-listening, ampak kao resna tema za Odmeve.

Policija na Twitterju

V Odmevih so kot primer institucije, ki je s sprejetim pravilnikom daljnovidno poskrbela za nepredvidene situacije na družbenih omrežjih, navedli Policijo. Tako je povedala (4:33) predstavnica za stike z javnostjo pri GPU:

Vesna Drole: “Zaposleni v Policiji lahko na socialnih omrežjih, tudi v drugih medijih, podajo izključno svoje osebno mnenje. V imenu Policije lahko komunicirajo izključno, če so za to, bom rekla, trajno pooblaščeni oziroma če jih za to pooblastijo pristojne osebe.”

Novinarka: “Pa je lahko osebno mnenje tudi o delu Policije in postopkih, o katerih govorijo?”

Vesna Drole: “Ne, nikakor ne. Nikakor ne.”

To je seveda logično, je pa tudi precej naivno. Nekega dne bo — če že ni — nek policist izjavil, da mu gresta Cerar ali Janša na živce. Ali da ima nižjo plačo kot uslužbenec v istem plačnem razredu v nekem drugem kotu javnega sektorja. To bo njegovo osebno mnenje in ne bo imelo zveze z delom policije.

Policija naj raje policistom in drugim pripadnikom prepove uporabljati družabna omrežja tudi privatno. To bi bila minimalna postranska škoda. Prepoved družbenih omrežij pač ne bi bila najhujša stvar, ki lahko policiste v službi doleti.

V interesu nepristranskosti in zagotavljanja njihovega poslanstva in nalog pa bi tudi bilo, da se njihovi pripadniki odpovejo delčku človekovih pravic, konkretno svobodi govora na internetu.

Sprenevedanje

Seveda pa policisti niso edini, ki ne bi smeli imeti kaj iskati na Twitterju.

Recimo mediji so zelo glasni, kadar nekdo v javni službi na družbenih omrežjih objavi nekaj spornega ali domnevno spornega. Pri tem pa pozabljajo, da tudi njihovi lastni novinarji izven delovnega časa in območja uredniško kontroliranih vsebin objavljajo zadeve, ki lahko škodijo njihovim interesom, njihovemu imidžu.

To gre skozi zato, ker so na obeh straneh novinarsko-uredniške bariere prepričani, da ima novinar pravico objaviti svoje osebno mnenje, četudi je v navzkrižju s stališči medija ali s prizadevanji izdajatelja, da bi zagotovil minimalen videz osnovne nepristranskosti — kot da so osebni profili novinarjev na Twitterju in Facebooku nekakšna alternativa za mnenjsko stran, kot jo sicer kurira časopis ali portal.

To razume celo Nataša Pirc Musar, ki je v včerajšnjih Odmevih rekla (3:09):

“Tisto, kar nek funkcionar, nek posameznik, ki ima ugled, položaj v družbi, reče na družbenih omrežjih, javnost tretira to, kot da je to rekel iz pozicije, ki jo trenutno zaseda. […] Če tvitne nek znan novinar neko besedilo, ga bodo vsi v javnosti tretirali, kot da je to rekel novinar, ne pa kot ta in ta v svojem popoldanskem času.”

Definiraj ugled in položaj

To seveda pomeni, da se novinar dela nepristranskega, ko piše poročilo o tem in tem, čez pet minut pa si dá duška na Twitterju in se cinično izrazi o predmetu svojega poročanja.

Za to so mojstri zlasti na Delu, zlasti v notranjepolitični redakciji. Če bi bilo nekoč po moje — pa nisem niti poskušal, saj nisem (bil) nor, niti kot f***ing social media editor nisem bil na položaju —, bi vsem tem fantom in puncam prepovedal tvitanje na osebnih profilih. Ampak tak Berufsverbot bi bil zanje še hujši, kot če bi jim nekdo poskušal spremeniti naslov članka.

Skratka, ni precenjena samo svoboda izražanja v določenih poklicih in položajih. Precenjena sta tudi Twitter in Facebook sama. Twitter še posebej. Twitter je krneki. Pa ne samo slovenski.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE