Teorije zarote: Samo otroci verjamejo, da so jih na svet prinesle štorklje

Ko sem se odločal za prvo kolumno za Fokuspokus — potem sem sicer pisal o bosanskih »piramidah« —, sem imel najprej idejo, da bi ob 50-letnici prvega pristanka na Luni pisal o teoriji zarote, ki se lepi na ta veličastni zgodovinski dogodek — za katerega se je z leti sicer izkazalo, da niti ni bil tako pomemben. Projekt Apollo se je namreč izpel. Ljudje na Luni v resnici nimajo kaj pametnega početi.

Naj se torej tokrat oddolžim.

Ko sem prišel iz Bosne in v lokalni oštariji razlagal, da piramid v Visokem v resnici ni in da je vse skupaj samo teorija zarote, sta mi oporekala dva pametnjakoviča — češ, saj tudi na Luni človek nikoli ni bil … Špiknila ste me zato, ker sta vedela, da sem že več različnih sumljivih dogodkov odpravil kot teorijo zarote, njihove zagovornike pa ponižal s frazo, da je to lari-fari.

Ugriznil sem v vabo

No, tokrat se mi je malo bolj strgalo. Moja sogovornika sta imela izrazite in očitne nanašalne blodnje. Obnašala sta se tako suvereno, kot da bi bila strokovnjaka za astronavtiko in bi bila poleti 1969 blizu krogov trojice astronavtov in same Nase. 

Da sem ugriznil v njuno vabo, je bil kriv tudi doping, saj po napornem večernem kolesarjenju rad spijem kakšno pivce ali dve, tri … — in takrat znam biti še kako pameten in zgovoren.

Tudi teza, da človek nikoli ni bil na Luni, gravitira v register teorije zarot, kar sem kot psihološki fenomen psihoanalitično razložil in razkrinkal že pred leti. Zato izgubim živce, kadarkoli se kakšen »zarotnik« dela pametnega.

Res mi gre na jetra, če nekdo začne utrujati s chemtrailsi (»načrtno zastrupljanje ljudi«), cepljenjem (»načrtno zastrupljanje otrok«), WTC (»dvojčka so Američani sami zrušili«), tudi letala v Pentagonu sploh ni bilo oz. ga niso ga našli … Ali pa da je Zemlja ravna. Ali votla (»v njej še vedno živi Hitler«). Da ne omenjam, da je bila princesa Diana »načrtno umorjena« ali da Elvis Presley »še živi«.

Na desetine racionalizacij

Vedno se mi je zdelo fer, da nevednemu oz. laičnemu folku — pa tudi tistim, ki mislijo, da (nekaj) vedo — razložim, odkod privržencem teorije zarot te nanašalne blodnje. Odkod ta intenzivni občutek, da jih nekdo z neko uradno interpretacijo nateguje, zavaja, jim laže.

Zgoraj omenjenima (kroničnima) oporečnikoma sem poskušal s psihološko logiko, vezano na moralno razsodnost in Nadjaz, razložiti, da bi bilo izjemno težko najti in organizirati toliko psihopatov, ki bi realizirali nateg z Apollom 11, ali celo takih, ki bi organizirali smrt skoraj 5000 nedolžnih Američanov pod ruševinami WTC in Pentagona, ne da bi jih pekla vest — in ne da bi v končni fazi tudi vsega zblebetali.

Moja sogovornika pa sta našla na desetine racionalizacij, da bi uveljavila svojo tezo oz. »resnico« — ali pravzaprav občutek —, da je NASA nategnila célo človeštvo.

Glede na to, da zadnje čase hitro zgubljam potrpljenje in ob tem tudi vljudnost in bonton, sem vrlima teoretikoma zarote vendarle namignil, da če Neil Armstrong in Edwin Buzz Aldrin ne bi bila na luni, se Buzzu ne bi utrgalo, ko mu je nekdo težil, češ, saj nikoli niste bili na Luni. Dotični je Aldrinu — takrat staremu že čez 80 let — silil v roke Biblijo, češ, naj pri bogu priseže, da je bil na Luni.

Ostareli astronavt se je v trenutku prelevil v 20-letnika in vsiljivcu stisnil šamar direktno na gobec.

Verjemite mi, da če Aldrin res ne bi bil na Luni, ne bi bil sposoben česa takega, saj mu Nadjaz ne bi dovolil.

Dedek Mraz, Božiček, Miklavž, Špicparkelc …

Zdaj pa končno k duševnemu stanju teh zarotnikov, kadar dobijo priložnost, da se uprejo trditvam določene avtoritete, pa naj gre za Naso, Američane, vlado, politiko, znanost, stroko … — ali Iluminate, za katere se tudi vedno najde prostor, kadar nekaj ni povsem intelegibilno.

Freud je v dveh spisih (1907 in 1908) opozarjal, da se nekaterim ljudem v odrasli dobi vzpostavljajo bizarna prepričanja in groteskne teorije, čemur danes rečemo teorije zarote.

Vse te spodletele občutke je povezal z otrokovo domnevo, da ga starši — otrokova prva avtoriteta — zavajajo oz. se mu lažejo, ko hoče izvedeti resnico, odkod in kako je prišel na svet.

Otrok namreč sčasoma ne naseda več pravljici, da ga je na svet prinesla štorklja. V določenih kontekstih, ko že ima neko znanje in razvito določeno pamet, ne pusti kar tako naplahtati — tudi ko je v igri Dedek Mraz, Božiček, Miklavž ali Špicparkelc.

Otrok si zgradi opozicijo, s katero v svoji psihični realnosti, natančno ve, da ga starši zavajajo. Ta paradigmatsko identični, vendar hipertrofirani občutek pa lahko kulminira v odraslosti, ko se človek v nekem delikatnem znanstvenem ali družbenem kontekstu apriorno upre uradni interpretaciji.

Občutek, da ima prav on sam in ne uradna znanost — namreč avtoriteta kot politika, vlada, NASA, Iluminati itd. — je naravnost psihotičen, torej intenzivno nor. Znameniti (psihološki) sprožilec je ravno ta avtoriteta, neka inštitucija, lahko tudi oseba, recimo znanstvenik.

Človek, ki je iz otroštva ohranil dispozicijo, da v svoji psihični realnosti naseda teorijam zarote, dobi skratka občutek, da mu avtoriteta laže. Zato pa po drugi strani sprejme alternativno interpretacijo, torej teorijo zarote (ki bi ji v resnici morali reči »domneva zarote«).

PS:

Ko sem s psihoanalitično interpretacijo infantilnega ozadja občutka, da uradna znanost zavaja, elaboriral teorije zarote, sem kontaktiral tudi naš ARSO (ki je na udaru zaradi chemtrailsov). Tudi zdravnike sem poskušal poučiti, kako se je mogoče braniti napadov na cepljenje …

Z Mišom Alkalajem, ki se je svojčas ukvarjal s konspirologijo, sva imela nekaj korespondence o različnih vrstah teorije zarot — recimo o globalnem segrevanju, gensko spremenjeni hrani, prašičji gripi itd. Svoje znanje dajem na uporabo. Drugega pač ne morem. Zdi pa se mi moralno prav, da stegnem jezik in se aktiviram, če vem, da je moje znanje, ki ga drugi nimajo, uporabno in dobrodošlo.

Ko sem kolumno že napisal, sem videl, da je v to osje gnezdo dregnila že Tereza Vuk. No, (moja) psihoanaliza oz. interpretacija je lahko dodana vrednost, ki nikomur ne bo škodila, bo pa mogoče streznila kakšnega zarotnika.

Z velikimi pričakovanji sem tudi kupil zadnji Mladinin Global, ki je objavil preveden članek o teorijah zarote iz Guardiana [avtorice knjige Republic of Lies: American Conspiracy Theorists and Their Surprising Rise to Power Anne Merlan, op. ur.] … — in bil razočaran.