Človeštvo ne bo nikoli več tako enotno v veselju in ponosu kot 21.7.1969
Ne vem več točno, zakaj 21. julija 1969 ob 3. zjutraj po srednjeevropskem času nisem gledal pristanka Apolla 11 na Luni ter sestopa Neila Armstronga in Buzza Aldrina na njeno površino. No, zelo verjetno zato, ker otroci ob takih urah ponavadi spijo.
Medlo pa le imam v spominu, da prenosa tega zgodovinskega dogodka nisem videl v živo po televiziji samo zato, ker smo takrat potovali na morje ali se ravno odpravljali na pot. Z leti sem si sestavil v glavi zgodbo — ki pa prav tako zelo verjetno ne drži —, da mama in oče nista upoštevala moje obsedenosti s spremljanjem Nasine lunarne ekspedicije in da sta se pač odločila, da se bomo z nočno vožnjo poskušali izogniti kolonam na cesti in poletni pripeki.
In na mojo nesrečo sta tistega leta že kdo ve kdaj spomladi rezervirala naš cimer-fraj na Rabu prav od 21. julija naprej.
Rusi so bili luzerji
Seveda sem videl posnetek pristanka in prvih korakov na Luni že kmalu, najbrž že v nadaljevanju dneva. Celo naš sobodajalec je že imel televizor.
Bil sem na tekočem z vsem, kar se je dogajalo v okviru projekta Apollo. To je bilo edino, kar me je od svetovnega dogajanja takrat zanimalo. Niti Sojuz 5, ki se je nekaj mesecev prej v orbiti spojil s Sojuzom 4, me ni zanimal. Rusi so bili luzerji.
Od drugih dogodkov v prvi polovici leta 1969 bi me znalo zanimati, da so v Toulousu opravili testni polet Concorda, sicer se pa tega ne spomnim.
Da je Golda Meir postala izraelska premierka ali da je Charles de Gaulle odstopil kot predsednik Francije — in še marsikaj —, je zagotovo šlo mimo mene. Tako kot recimo posteljni protesti Johna Lennona in Yoko Ono ali da se je v bazenu utopil Brian Jones iz Rolling Stonesov.
Okej, vedel sem, da je v Vietnamu vojna in da so nekateri proti in da je ameriški predsednik postal Richard Nixon.
Časopis Delo sem v tisti starosti bral leže. Tako sem verjetno že naslednji dan na morju bral znamenito posebno izdajo, ki je izšla z naslovi v verzalkah: »Človek na Luni | Morje tišine – Luna, 21. julija 1969: Pristali smo v kraterju. Vidim vse okrog sebe. Tu so kamni in skale! | Neil Armstrong: – To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo!«
Od Golovca do Morja tišine
Na TV Ljubljana nisem zamudil nobenega prenosa oz. studijskega komentiranja dogajanja. Izstrelitve v Cape Kennedyju na Floridi so bile zakon. Najpomembnejše tehnične podatke o nosilni raketi Saturn 5 in lunarnem modulu sem znal na pamet. Občudoval sem celo Wernerja von Brauna, ki je 25 let prej skonstruiral raketo V-2, s katero je Hitler bombardiral London.
Nepozabne oddaje na TV Ljubljana je vodil Boris Bergant. Njegov najprominentnejši gost je bil inž. Vlado Ribarič z Astronomsko-geofizikalnega observatorija na Golovcu.
Bergant in Ribarič sta bila zame takrat utelešenje znanosti. Ne vedoč, da je Golovec samo ljubljanska vzpetina, sem bil prepričan, da to mora biti neka mitska gora.
Časopis Delo sem v tisti starosti bral leže na tleh, naslonjen na komolec. Tako sem verjetno že naslednji dan na morju bral znamenito posebno izdajo, ki je izšla z naslednjimi naslovi (v verzalkah) na prvi strani: »Človek na Luni | Morje tišine – Luna, 21. julija 1969: Pristali smo v kraterju. Vidim vse okrog sebe. Tu so kamni in skale! | Neil Armstrong: – To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo!«
Spomnim se tudi, da sta kmalu po pristanku Apolla 11 pri Delovi založbi in pri Mladinski knjigi zelo ažurno izšli knjigi Stopinje na Luni in Pot Zemlja–Luna odprta (v izvirniku: Terra Luna anno 1). Prvo, ki jo je napisal John Barbour, sta prevedla Andrej Novak in Tedi Pahor. Avtorja druge, Guglielmo Righini in Giancarlo Masini, sta verjetno prvi italijanski imeni, ki sem si ju zapomnil in se ju naučil prav izgovoriti.
Edwin Buzz Aldrin v Morju tišine na Mesčevi površini 21. julija 1969. Fotografiral ga je Neil Armstrong. Viden je njegov odsev v Aldrinovem vizirju. Armstronga ni na nobeni fotografiji z Lune. Baje ga Aldrin nalašč ni hotel fotografirati, ker je bil nevoščljiv, da je Armstrong kot poveljnik odprave prvi sestopil na Lunino površino. — [Fotografija: NASA]
Koliko nas je že takrat živelo
Kar me pol stoletja pozneje najbolj fascinira, pa seveda ni moj prehlajeni predmet nostalgije.
V retrospektivi je najbolj fascinantno to, kako je ta neverjetni ameriški podvig povezal človeštvo. Razen Sovjetov in še kakšnih fanatičnih političnih nasprotnikov ZDA ni bilo na vsem svetu nikogar, ki se ne bi prepuščal občudovanju hotenja, da človeka pošljejo na Luno, in ponosu nad dosežkom samim.
Čeprav so bili prvi človekovi koraki na Luni v bistvu samo zmaga v bitki za simbolični prestiž ameriške ambicioznosti in zmožnosti nad sovjetskimi pri raziskovanju in osvajanju vesolja, je človeštvo to razumelo kot skupen uspeh. Uspeh vseh. Uspeh vseh tistih manj kot štirih milijard Zemljanov ali koliko nas je že takrat živelo.
Že zato je leto 1969 neponovljivo. Pa četudi bo človekova noga še kdaj stopila na Luno — ali morda celo na Mars.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 21. julija 2019, pod naslovom Prvi in ne zadnji koraki na Luni. Verzija na Fokuspokusu je editirana.
