Židanov lapsus in mediji: Fenomen psa čuvaja, ki ne zalaja na gospodarja

9.7.2019 / 06:08 Komentiraj
Gre za pomanjkanje standardne družboslovne in humanistične izobrazbe — pa tudi za ušiv talent za politično izražanje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Je predsednik parlamenta in samozavestni predsednik stranke Socialnih demokratov po novem ultranacionalist? Kako sicer drugače razumeti njegovo smelo stališče, da slovenski narod »ogrožata« nič manj kot »globalizacija in internacionalizacija«, za nameček pa še branje »tujih knjig«, torej najbrž knjig v tujem jeziku?

Dejan Židan je to rekel na 18. Vseslovenskem srečanju v DZ, posvečenem problematiki izseljevanja mladih iz Slovenije in njihovemu vračanju v matično domovino. Povzemam po MMC RTV Slovenija in STA:

»Predsednik DZ-ja [sic!] _ […] je dejal, da naroda ne definira genetski zapis, ampak predvsem ›spomin, jezik, kultura in zavedanje, da smo del skupnosti. Po njegovem mnenju nas zdaj ogrožata globalizacija in internacionalizacija, »vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, je dodal.«

Klena domača špraha

Židanova diagnostika grožnje slovenstvu, izrečena v sumljivi slovenščini, je nekako stopnjevita: kot da Blut-und-Boden dojemanje »slovenske biti« z nasprotovanjem internacionalizaciji in globalizaciji ne bi bilo že sámo po sebi groteskno, je s tem sporočilom nagovoril mlade, češ, naj se iz te mizerne tujine vendarle vrnejo v očetnjavo.

Konkretizacija grožnje prebiranja »tujih knjig« namesto slovenskih ali rabe neslovenske govorice namesto klene domače šprahe še dodatno začini prepričanje predsednika DZ, ki favorizira ekskluzivno govorjenje in branje v slovenščini.

Mentalni lapsus

In kot da niti to ne bi bilo dovolj nacionalistično zaplankano, sledi dramatičen apel: ker beremo tuje knjige in v pogovornem jeziku ne uporabljamo pristne slovenske besede, ogrožamo lasten narod.

Še huje! Nekateri poliglotsko uporabljajo več jezikov in berejo tuje časopise in revije. Kaj je to drugega, če ne veleizdaja? Ali pa gre morda za namig, da se nam obeta izdatna politična podpora produkciji prevodov tujejezične literature?

Malo verjetna je razlaga, da je Židan zagrešil tak ali drugačen jezikovni lapsus ali da je bil narobe razumljen. Poanta povedanega je v vsakem kontekstu enaka, zatorej je lahko lapsus kvečjemu mentalni.

Sam si ga razlagam kot posledico njegovega pomanjkanja standardne družboslovne in humanistične izobrazbe — k temu pa prištejmo še ušiv talent za politično izražanje.

Incidentalnost dvojnega magisterija

In če ne gre za nič od naštetega — niti za lapsus, niti za neznanje, niti za nerodno politično retoriko —, ostane samo še ena razlaga: da naš Državni zbor vodi arbitraren ultranacionalist, ki obžaluje branje knjig in globalno sporazumevanje v tujih jezikih.

Imamo tudi vse razloge, da dvomimo, da je Židan s temi bededami prepričal kakšnega iz Slovenije izseljenega izobraženca, da bo nehal ogrožati slovenski narod in se vrnil v domovino.

In če smo že pri Židanovi izobrazbi: v prispevku z naslovom Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje? sem podrobneje opisal, na kakšen način so se v uradnih parlamentarnih dokumentih in uradnih straneh vlade svoj čas pojavljale navedbe dvojnega magisterija, ki si ju domnevno lasti predsednik parlamenta. Pa tudi to, kako je njegov magisterij iz poslovodenja in organiziranja potem čudežno izginil iz zapisov.

Ali je bila navedba res stvar lažnega predstavljanja ali samo nenavadne nerodnosti pri obveščanju javnosti, se novinarjem nikoli ni ljubilo raziskati.

Curious incident of the dog in night-time

Zato — čeprav ne samo zato — nisem presenečen, da so mediji tudi pri novem Židanovem »lapsusu« pogledali proč in objavili samo agencijsko reciklažo povedanega. Kot da bi jih bilo sram namesto njega.

V tekstu Ta čudni incident Pahorjevih psov čuvajev sem definiral fenomen, ki se pogosto dogaja novinarjem, recimo v primeru stranke SD. Sploh pa pri Pahorju. 

Za kaj gre? Medijski psi čuvaji pri nas obstajajo tudi zato, da ne lajajo, ne zato, da lajajo. Tega smo se naučili iz Doylove novele Dogodivščine Srebrne strele: da je včasih dogodek že sama odsotnost dogodka — namreč pes, ki ne zalaja, ker človeka, ki vstopi v hišo, pozna.

Sherlockova pogruntavščina je sindrom slovenskega in najbrž ne samo slovenskega novinarstva. To je ta »curious incident of the dog in night-time«. Če bi vstopil Janša ali kak podoben politik, bi psi čuvaji zalajali ali vsaj zarenčali. Ko prepoznajo znano osebo — morda gospodarja —, pa so lepo tiho.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 7. julija 2019, pod naslovom Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

Sir Arthur Conan Doyle (1859–1930), avtor Sherlocka Holmesa.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE