Levica the hard way. Par let več z Erjavcem gor ali dol.

Včeraj sem v Večeru zasledil naslov Levica je nezadovoljna z vlado, “ker jo zanaša v desno”. Kako naprej?. Nezadovoljna? Levica? Kaj takega! Kdo pa ni nezadovoljen z vlado? Celo z vsemi vladami, ne samo s Šarčevo. Le zakaj ne bi bila tudi Levica?

Vprašalni del citiranega naslova pa je retoričen. Kako naprej? I, tako kot doslej: Levica (naj) bo še naprej nezadovoljna z vlado — nima pa nobenega pametnega razloga, da bi iz tega neobvezujočega love-hate relationshipa izstopila.

Smisel njihovega hibridnega vladno-opozicijskega statusa v Parlamentu je ravno v tem, da so nezadovoljni. Levica samo grozi. No, vsaj opominja.

Skoraj demokratični stalinizem

Stvari so zdaj seveda drugačne kot lani.

Levica je šla v to koalopozicijo zato, da bi iz domnevnih državotvornih razlogov omogočila izglasovanje mandatarja oz. sestavo vlade. Deloma pa tudi zato, ker je politična participacija pri oblasti, zlasti s omejeno odgovornostjo — vendarle prijetnejša ali celo konstruktivnejša, kot če bi skupaj z desničarji ždeli v opoziciji in se delali konstruktivne.

Res pa je še nekaj.

Biti v opoziciji, ne da bi bili res v opoziciji, je biti v opoziciji za Levico the hard way. Biti vladna stranka, ne da bi bili res vladna stranka, je za Levico the hard way.

Zanje bi bilo veliko bolj udobno ali vsaj lažje — da ne rečem oportuno —, če bi bili bodisi samo v opoziciji bodisi samo v vladi.

Ampak za kaj takega je Levica preveč principielna. Zakaj bi šli na prvo žogo in lovili dober rezultat za kdaj drugič?

Levica se drži principov. Všeč mi je ta njihov ohlapni, skoraj demokratični stalinizem, ker odraža vso to negotovost in dvoumnost družbe in politike.

Konsolidacija koalicije

Levica si ne želi predčasnih volitev, ker v tem trenutku ne more ponoviti odličnega rezultata z lanskih državnozborskih volitev, še posebej ne po neuspehu na evropskih.

Res pa je, da se Marjan Šarec eno leto po volitvah oz. po devetih mesecih od konstituiranja vlade (če že ne bi šlo drugače) ne bi več tako otepal predčasnih volitev.

To po eni strani pomeni, da za uspeh vladne agende ne rabi več Levice — ki mu sicer ves čas najeda —, po drugi strani pa niti za sam obstoj vlade in dokončanje mandata morda ne rabi DeSUS.

To bomo videli danes, ko bo DZ glasoval o predlagani interpelaciji proti Erjavcu. Levica bi lahko interpelacijo podprla, morda pa tudi kak poslanec pravih vladnih strank, morda celo DeSUS.

Res je seveda, da bi Erjavec gladko odletel, če bi bilo glasovanje tajno — pa seveda ni tajno in ne bo odletel. Po mojem je za to še prezgodaj. Šarec je nedvomno okrepil svoj položaj v vladni koaliciji, vendar se/je še ni dovolj konsolidiral, da bi vlekel prenagljene, neučakane poteze.

Z malo potrpljenja se bo Šarec Erjavca znebil — in aleluja, mi vsi z njim! Erjavčev položaj in status oz. moč in vpliv se bodo samo še slabšali. Zelo verjetno bo naredil še kakšno napako in bo v naslednjih treh letih ponovno interpeliran. Če ne prej, bo pa kot zrela hruška odpadel na naslednjih volitvah.

Žalostno, da je že tako dolgo pri koritu — glede na to, kaj vse ima na glavi —, ampak kaj hočemo. Če smo preživeli petnajst let z Erjavcem, bomo pa še maksimalno tri.