Samo še ta nedelja mine, potem nam pet let prosim dajte mir

Moja volilna napoved za nedeljo — za Slovenijo — je uravnotežena in izenačena: v Evropski parlament se bodo vsaka z dvema poslanskima sedežema uvrstile SDS + SLS, LMŠ, SD in NSi.

Vrstni red strank bo najbrž tak, kot ga navajam, ne bi si pa upal napovedati posameznih odstotkov glasov in imen izvoljenih poslancev.

Na evropski ravni pa si drznem napovedati, da vzpona desnega populizma ne bo. V posameznih, saj vemo katerih državah že mogoče, ne pa v Evropskem parlamentu. 

Da bo uspeh desnih populistov manjši od napovedanega, je/bo po mojem rezultat indoktrinacije, intimidacije volilcev s strani levega medijskega mainstreama. Levi volilci se bolj odzivajo na dramatične pozive in škandaliziranje nad nasprotnimi političnimi opcijami.

Tiste na sredini — recimo da še neodločene — pa desničarska negativna kampanja po drugi strani odbija, zato grejo na koncu na levo.

Komu bo koristil ta negativizem?

V tem smislu je bila letošnja kampanja pred evropskimi volitvami v precejšnji meri negativna in negativistična. V Sloveniji celo umazana. Zlasti seveda na desnici.

Glavno vlogo je pri tem igrala SDS. Dvojno igro, seveda. Stranka v ožjem pomenu te besede se je delala konstruktivno in kooperativno, skorajda državotvorno, medtem ko je njihova kao outsourcana medijska depandansa streljala z vsemi topovi.

Tako so — hvala bogu! — na uradno in civilizirano predvolilno fronto poslali Romano Tomc, Grimsa pa — tudi hvala bogu! — poslali v prekomando med komandose, kjer je potem dvigoval nogo ob Šarčevi ograji.

Saj ne, da bi nas Nova24TV.si presenetila. V bistvu ni s tem povedala nič novega. Nova je ta diskrepanca.

Stranka je vzdrževala videz osredotočenosti na politična vprašanja in iskanje odgovorov v konstruktivni in strpni debati, njen medij (oz. njeni mediji) pa so skrbeli za umazano anything-goes kampanjo.

Še včeraj popoldne smo lahko na Novi hkrati brali najmanj štiri članke, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so daleč največji problem SDS (in teh volitev) Socialni demokrati — s pogrevanjem primera Thaler, nekega glasovanja Tanje Fajon pred štirimi leti in tistih dveh sodnikov na SD pikniku —, takoj za njimi pa še LMŠ zaradi tiste brezvezne ograje.

Seveda pa niti besede več o tem, kako so se sami osramotili s tistimi fotomontažami na račun SD.

Dvomim, da se jim je/bo ta negativizem obnesel. Prej bo koristil SD.

Fenomen Joveva

Nosilka liste LMŠ Irena Joveva je presegla moja najbolj črna pričakovanja. Jasno, da se nisem zanašal na to, da se bo do volitev vsaj približno naredila za političarko. Nisem pa popolnoma izključeval te možnosti.

Ampak ne. Irena Joveva se v tem času ni naredila niti za pripravnico za političarko. Niti še nisem videl politika — ne wannabe ne že aktivnega —, ki bi tako neženirano kot ona delal PR za svojega strankarskega šefa.

Ali je res tako naivna ali samo tako hvaležna Šarcu, da jo je rekrutiral, da ji besede same od sebe iskreno vrejo iz ust? Preračunljiva po mojem ni. Fajn se ji že zdi, očitno, ker ne skriva sreče, da ji je uspelo — kolikor ji do zdaj že je.

Pa potem? Ko ji bo res uspelo priti v Evropski parlament? Stavim, da bo njen največji uspeh v Bruslju to, da bo brez posledic prebolela deziluzijo dobronamernega političnega aktivizma in ugriz realnosti, s katerim se bo morala sprijazniti.

To njeno prilizovanje Šarcu je tipičen primer ene od manj opaženih, četudi ne manj vidnih plati fenomena novih obrazov v politiki. Morda celo konkretno novih ženskih obrazov. Takšno sikofantstvo sem opazil že prej pri nekaterih poslankah Cerarjeve stranke. Zdaj pa še to!