Demokracija je, ko folk v imenu folka tepe folk za folk z gorjačo

24.5.2019 / 06:10 Komentiraj
Zadnje soočenje na TVS: Kot da ne bi bil dovolj že lév napad na SDS, sta Jelinčič in Brščič še filozofirala o populizmu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Imam predlog za TV Slovenija. Se strinjam, da je prav, da vsaj na enem (njihovem) soočenju nastopijo vodilni kandidati. Morali pa bi sprejeti pravilo, da sme kandidat določene strankarske liste nastopiti v največ enem soočenju. Eno soočenje je lahko rezervirano za vodilne kandidate, za druga soočenja — kolikorkoli že jih nameravajo inscenirati — pa bi kandidata izbrala Televizija sama.

Bi to bil za TVS prehud uredniški zalogaj, če se ne bi kot pijanec plota držali birokratsko uredniške zapovedi, da vabijo samo vodilne kandidate (namesto katerih sicer sme vskočiti nekdo drug)?

Zaradi mene bi lahko izbiro drugih kandidatov udeležencev tudi prepustili strankam samim — a še vedno v okviru pravila, da vsak nastopi največ enkrat. Tako bi dobili boljšo predstavo o kompetencah strankarske ekipe, pa še enih in istih fac nam ne bi bilo treba gledati iz tedna v teden.

Žalitev

Zadnje soočenje vodilnih kandidatov parlamentarnih strank si bom zapomnil po zanimivi insinuaciji Ljudmile Novak (NSi) — v okviru debate o korupciji —, češ, hopla, kaj pa če slovensko levico financira Rusija, ki jo vsi imajo tako radi? 

Dramaturški vrhunec sočenja pa je bil, ko je na Romano Tomc (SDS) najprej navalila Tanja Fajon (SD) in ji molila pod nos printe ponarejenih fotografij s portala Nova24TV.si, nakar še Violeta Tomić (Levica) s še hujšimi obtožbami, da je paktiranje z Orbánom in razprodaja Slovenije Madžarom tako rekoč velezidaja. 

Tomčeva je očitke sprejemala prikupno zmedeno in se ni pustila motiti evidentnemu backlashu proti stampedu, ki ga zganja tako imenovani medijski imperij zla. Za morebiten slab rezultat SDS bo najbolj kriva njihova medijska mašinerija.

soočenju kandidatov neparlamentarnih strank se mi s stališča gledalca zdi zamalo pisati. Andrej Šiško (Zedinjena Slovenija) in Bernard Brščič (DOM) sta — vsak po svoje — žalitev za zdravo pamet in za demokratični institut volitev, pa tudi za druga dva soudeleženca soočenja.

Kdorkoli bi bil z njima dvema tam v studiu, bi se ga prijelo nekaj grdega in butastega.

Estuarijski R

K temu vendarle dodajam še to zanimivo paralelo med Jelinčičem in Brščičem. Oba sta se namreč zgovorno zafilozofirala o populizmu.

Jelinčič je zaprepadenemu in nevednemu občinstvu, ki ne zna francosko, pojasnil, da beseda »populizem« etimološko izvira iz latinske besede za »ljudstvo«, in po kmečko, kot samo on zna, zarobil nekaj takega, da to pomeni samo to, da poveš nekaj tako razumljivo, da te ljudstvo — po slovensko »folk« — razume.

V drugem, neparlamentarnem delu soočenja pa je Brščič ne več ne manj kot potegnil enačaj med demokracijo in populizmom: »Demokracija je populizem.« — ali obratno, ampak se mi zdaj ne ljubi preverjati.

Kot najbolj talentiran odličnjak iz slovenskega razreda Stephena K. Bannona je očitno doumel in implementiral to njegovo poanto, da si je treba desničarstvo in temu pripadajoče vrednote nositi na reverju kot »badge of honor« in pri tem ponosno in trmasto vztrajati kljub pejorativnosti, ki bi jo nasprotni politični tabor rad temu pripisal.

Sem se pa ob tej Brščičevi izjavi spomnil še na neko drugo modrost — no, v bistvu aforizem —, ki je me fascinirala še kot hiperpametnega mladostnika, ko sem začel brati resne knjige. Recimo Človekovo dušo v socializmu.

Čeprav smo pri STM kot snov indoktrinativno obravnavali Marxa in Engelsa, mi je v glavi bolj odzvanjal Oscar Wilde. V originalu, seveda: »Democracy is the bludgeoning of the people by the people for the people.«

Nakar 40 let pozneje slišim konstipiranega slovenskega desničarja potrjevati nesmrtno genialnost mojega nekdanjega najljubšega avtorja.

Populizem je skratka gorjača, s katero nas pretepa ljudstvo à la Brščič — pač: folk v imenu folka za folk —, ki je še enkrat dokazal, da je pristen anglofil, da te kap. Ker saj ste ga slišali, kako se zna afnati s svojim mehko zarolanim estuarijskim r-jem kot kakšen Igor E. Bergant v Odmevih?

Prej se nisem strinjal z Luko Mescem, ki ga je denunciral kot fašista. Ampak ja. Prava slovenska desničarska anglofilija se začne pri Constablu in Turnerju, a se ne konča pri Ruskinu, prerafaelitih in Oscarju Wildeu. Ta nit gre gladko naprej do Oswalda Mosleyja in Enocha Powella in Nigela Faragea.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na spletni strani Večera v četrtek, 23. maja 2019, kot del teksta tudi drugega avtorja pod naslovom Zadnje soočenje: Najslabša Šarčeva politična odločitev in za SDS škodljiva medijska mašinerija. Komentirata Žagar in Crnkovič. Verzija na Fokuspokusu je razširjena, dopolnjena in editirana.

Oscar Wilde (1854–1900)

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE