S prezenco in bližino. S stilom in razlogom. Učimo se od Zale in Gašperja.

23.5.2019 / 06:08 3 komentarji
Zala & Gašper sta kot rojeni pop ikoni detektirala, povezala, zacelila izgubljeni, razsuti, ranjeni slovenski Zeitgeist.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zala & Gašper sta bila najbolj simpatična od vseh, ki so Slovenijo doslej zastopali na Evroviziji. Aja, pardon: simpatična je bila tudi Darja Švajger, ki je bila nekoč (»takrat«) punca mojega sošolca iz gimnazije.

No, hočem reči, da se ne čudim meteorskemu vzponu Zale Kralj in Gašperja Šantla na slovensko glasbeno sceno in priljubljenosti in podpori, ki sta je bila deležna.

To se ni zgodilo samo zato, ker sta zastopala Slovenijo in zaradi glasbe same. Slovence sta tako zelo prevzela zato, ker smo se z njima malodane vsi identificirali. Neglede na svoja rosna leta sta postala tako rekoč utelešenje povprečnega, za vse sprejemljivega modela današnjega Slovenca. Neglede na generacijsko pripadnost.

Zala in Gašper sta v perfektnem stilu natural-born pop ikon — intuitivno in spontano, seveda, ne zavestno, a zato tem bolj — detektirala, povezala in zacelila ta izgubljeni, razsuti in ranjeni slovenski Zeitgeist.

Nezaslišan uspeh

Najprej nekaj glasbenih pripomb.

Njuna glasba ni brez veze — je pa na vsak način čudno, da sta zmagala na Emi in da sta se na Evroviziji uvrstila na solidno 13. mesto. (Prvo še bolj od drugega.) 

Njun evrovizijski komad mi je še kar všeč. A če glede na svoj eklektični, ne najbolj mainstream glasbeni okus za trenutek suspendiram svoje mnenje, pa si vendarle ne morem kaj, da mi ne bi bilo jasno, da to ni glasba za današnje množice. Za slovenske še tem manj kot za evropske.

Trdim, da sta Zala & Gašper zmagala na Emi zato, ker so poslušalci oz. gledalci glasovali iz kljubovanja. Ker imajo poln kufer Raivenk in Maraay in Lej Sirk in Omarjev Naberjev in Nin Pušlarc in ostalega paratelevizijskega šodra, s katerim nas pita slovenska producentska in (televizijska) glasbeno-uredniška in razvedrilna srenja.

Njun končni rezultat v Tel Avivu je seveda v manjši meri zasluga kljubovanja. Verjamem namreč, da je po svetu v povprečju več ljudi kot v Sloveniji, ki tripajo na nemoteče, nevsiljivo izvajane new-new-new-age sentiše z osebnim, kao poduhovljenim sporočilom.

Upoštevajte vendar, da večinski del slovenske publike, ki so mu všeč Modrijani ali Senidah ali Challe Salle — ali zaradi mene tudi Plácido Domingo ali André Rieu —, sploh ne ve, kaj se Zala & Gašper gresta in zakaj bi komurkoli prišlo na misel, da bi kaj takega izvajal, kaj šele poslušal.

V tem smislu je njun uspeh v Sloveniji dejansko nezaslišan.

Upoštevajte vendar, da večinski del slovenske publike, ki so mu všeč Modrijani ali Senidah ali Challe Salle — ali zaradi mene tudi Plácido Domingo ali André Rieu —, sploh ne ve, kaj se Zala & Gašper gresta in zakaj bi komurkoli prišlo na misel, da bi kaj takega izvajal, kaj šele poslušal. V tem smislu je njun uspeh v Sloveniji dejansko nezaslišan.​

Neženirano in diskretno

Trdim tudi, da je velik del njunega uspeha rezultat njune osebne simpatičnosti. 

Slovencem so najbolj všeč naturščiki, ki se jih znajo nehote dotakniti. In onadva sta se nas dotaknila — dobesedno nehote, skorajda proti svoji volji — kot naturna, neupadljiva, preprosta, neafektirana, zaljubljena mlada človeka. Ona z veselo in radovedno pobliskavajočimi očkami kot Audrey Hepburn, on pa kot nežno robat Mark Zuckerberg iz naših logov. Bila sta nam tako všeč, da sta v ušesih drugih Slovencev celo rehabilitirala — oz. deridikulizirala — štajerski dialekt.

K pozitivnemu vtisu je pomembno prispevala njuna zaljubljenost. Kazala sta jo tako neženirano, kot da sta sama na svetu, in obenem tako diskretno, kot da se zavedata, da ju ta svet ves čas opazuje. Predvsem pa sta to delala tako intenzivno in tako non-stop — s pogledi in z dotiki in brez njih, že s sámo prezenco in bližino —, da nihče ni mogel ostati ravnodušen.

To se mi zdi lepo. Še več! Zdi se mi lepo, da so ljudje to znali ceniti.

Vsak je to videl po svoje, seveda. Primerjava med britiš in slovenarsko opazko je zgovorna.

Medtem ko je Guardianov livebloger namigoval na seksualni naboj nastopa in mojstrsko opazil, da je zadeva »superintenzivna in čudaško intimna kot nekakšno tantrično tekmovanje v gledanju drug drugega«, pa je pop/rock kritik Nove24TV.si pohvalil njun nastop takole:

»[Evrovizija je] velik šov homo-lezbičnega-bi-trans-interseksualnega lobija, ki preko tovrstnih dogodkov med vse mlajšimi gledalci promovira homoseksualno agendo. Najlepše presenečenje tega dogodka pa sta zame naša Zala in Gašper, ki sta s svojo pristnostjo in naravno držo izkazovanja ljubezni med dekletom in fantom v evropsko promoviranje islamske in homoseksualne agende vnesla prepotreben občutek normalnosti  [na festival Sodome in Gomore].«

K pozitivnemu vtisu je pomembno prispevala njuna zaljubljenost. Kazala sta jo tako neženirano, kot da sta sama na svetu, in obenem tako diskretno, kot da se zavedata, da ju ta svet ves čas opazuje. Predvsem pa sta to delala tako intenzivno in tako non-stop — s pogledi in z dotiki in brez njih, že s sámo prezenco in bližino —, da nihče ni mogel ostati ravnodušen.

Lekcija

Pa še nekaj.

Iz primera Zaline in Gašperjeve udeležbe na Emi in Evroviziji bi lahko slovenski glasbeni promotorji potegnili pomembno lekcijo.

  • Prvič: Zalin in Gašperjev primer dokazuje, da se Sloveniji ne splača truditi z evrovizijskimi komadi, ki poskušajo biti bolj evrovizijski od evrovizijskih. Dejstvo je, da za to nimamo (dovolj) niti glasbenih talentov, niti političnega poguma, niti socialne subverzivnosti, niti finančnih resursov, niti kulturnih predispozicij.
  • Drugič: njun komad Sebi dokazuje, da se (»nam«) bolj splača že za Emo forsirati glasbo, ki gre proti evrovizijskemu toku. Z inteligentno in preprosto, dovolj všečno glasbo lahko izpademo veliko bolj izvirni kot z ugibanjem, kaj bi šlo v danem trenutku v uho, in s posnemanjem tistih, ki nas na področju popa v povprečju scat peljejo.
  • Tretjič: minili so časi, ko je vsak wannabe artist postal umetnik, če si je omislil elektronsko orodje za svoje poslanstvo, o katerem je prej lahko samo sanjal. Izkoristimo talente kot Zalo in Gašperja, ki znata izkoristiti kreativni simplizem umetne inteligence, da bi izrazila to, kar hočeta povedati.
  • In četrtič: marsikaj se lahko naučimo tudi iz njune drže. Na Evrovizijo sta šla nerada, v dvomih, s figo v žepu — in tega tudi nista skrivala. Ves čas sta hodila po robu med ubogljivo kooperativnostjo in blagohotnim, civiliziranim cinizmom alter scene, ki s temi neumnostmi iz sveta mainstreama noče načeloma imeti nič opraviti, je pa vendarle zraven.

Zveni znano? Za slovenske pojme absolutno — vendar je to treba znati narediti s stilom in razlogom.

Zala & Gašper med generalko za polfinalni večer v Tel Avivu.— [Fotografija: Thomas Hanses/EBU/KAN]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE